Prah zaradi požara v Kemisu se še ni polegel. Ljudje množično iščejo nasvetov pri okoljskih strokovnjakih in zdravnikih. Nihče si namreč ne želi fizične zastrupitve, lastne in svojih otrok. Zelo redki v tej naši podalpski domovini pa se vznemirjajo zaradi duhovne kontaminiranosti. Nihče ne išče nasveta pri nerežimskih zgodovinarjih, filozofih in duhovnikih, naj vendar povedo, kako sanirati zatohli revolucionarni oblak, ki nas duši. Danes bom predstavil enega od nevarnih dejavnikov, ki preprečujejo sanacijo stanja: evolucijski pogled na zgodovino.

Triumf evolucionizma je prinesel v zgodovinopisje pravo revolucijo. Zagovorniki novega nauka so samozavestno aplicirali razvojne zakonitosti biologije v družboslovje. Staro in konzervativno se umika vitalnim novim silam, hegeljanski »Weltlauf« postane nekaj božanskega. Elemente novega nauka je Marx osiromašene prenesel v svojo ideologijo razrednega boja, katerega cilj je brezrazredna družba, komunistična družba, raj na zemlji.

Nekateri zgodovinarji v Sloveniji še danes sledijo marksističnim historiografskim smernicam. Našo zgodovino 20. stoletja predstavljajo povsem dialektično: nevzdržne razmere v Jugoslaviji pred 2. svetovno vojno in po njihovem avtoritarna Koroščeva politika (teza) so bili podlaga revoluciji (antiteza), ki se je odvila v času okupacije in rezulturala v povojno LRS, kasneje SRS (sinteza). Nov dialektični spopad se je odvil ob koncu 80ih, ko se je sesul sovjetski kolos, njegov rezultat pa je bila samostojna Slovenija. In tako naprej. Če sprejmemo ta evolucijski pogled strogo dosledno, potem moramo tolerirati na državnih proslavah ne le rdečih zvezd, ampak tudi svastiko, italijanski fascio, dvoglavega belega orla in tako dalje retrogradno vse do prazgodovine.

Tak pogled na zgodovino je popolnoma zgrešen. Zgodovina namreč ni idealno stopnišče do neba  in nekatere izmed njenih stopnic so globoko zgrešene. Tista stopnica 1941 nas je s komunistično revolucijo vrgla globoko v klet (le emigracija ni padla vanjo). Na nivo čistega barbarstva, pred katerim bi še Fritzl osupnil. Leta 1990 smo se polomljeni pobrali in skušali priti na stopnjo normalnosti. Ker se lustracija ni zgodila, smo bolj ali manj obtičali tam spodaj skupaj z vso totalitarno navlako. Navadili smo se na absurdne temačne prizore, legaliziranje zločina (kočevski proces), kršitve človekovih pravic, finančne malverzacije …

Sodobna slovenska zgodovina je po obetavnih letih 1988-1992 najboljši dokaz, kako lahko v »toku zgodovine« tudi nazadujemo. Poleg tega dokaza pa ponujam marksistično-evolucijskim zgodovinarjem in malikovalcem napredka še 1 izziv: sodobno zgodovino Mozambika. Leta 1975 je komunistična gverila po osamosvojitvi izpod portugalske kolonialne oblasti izvedla revolucijo. Protikomunisti so se ji uprli, prišlo je do državljanske vojne, ki se je pomirila po letu  1992. Razpisane so bile volitve, na katerih so reformirani komunisti, ki so obvladovali kapital in medije,  obdržali oblast. A čeprav so komunisti obljubili raj na zemlji in bi ta po njihovi evolucijski logiki moral priti, se je zgodilo ravno nasprotno. Prejšnji mesec je mozambiška policija priznala, da se je po državi razpasla nova vraža. Njeni pristaši so pričeli ubijati gologlave, plešaste ljudi, saj so prepričani, da se v njihovih  glavah skriva zlato. Glave žrtev prinašajo šamanom, ki iz telesnih organov izdelujejo zdravilne napitke, še poroča BBC. Nenavadna evolucija …

Ob teh novicah sem spoznal, da se je novi kult razširil tudi k nam. Od tod torej strastni lov na golo glavo opozicijskega voditelja Janeza Janše. Lovci očitno upajo, da bodo prišli do zlate žile, ki jim bo prinesla zmago na naslednjih volitvah.

Galerija Repanšek in Društvo slovenskih pisateljev vabita na počastitev spomina na pesnika Ivana Hribovška (1923–1945), v katerega življenje je močno posegla druga svetovna vojna, v Galeriji Repanšek / Rudnik pri Radomljah, ki bo v petek, 23. junij 2017, ob 18. uri.

Na kresni večer vsaki dve leti, letos bo to že tretjič, v čudovitem okolju Repanškove galerije v Rudniku pri Radomljah počastijo pesnika, v katerega življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Pred štirimi leti so se poklonili Kamničanu Francetu Balantiču (1921–1943), pred dvema letoma so počastili spomin pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je bil rojen v Šoštanju leta 1922 in bil v še ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah kot partizan ubit leta 1944 v Zavodnju pri Šoštanju. Letošnji kresni večer pa je posvečen pesniku Ivanu Hribovšku.

Gostitelj Janez Repanšek je v Hribovškov spomin ustvaril obeležje, ki ga bo skupaj s člani družine odkril v okviru sedaj že tradicionalnega kulturnega dogodka na kresni večer. Slavnostni govornik bo Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, v kulturnem programu, ki ga je organizirala in vsebinsko zasnovala dr. Marjeta Humar, bodo sodelovali recitator Pavle Ravnohrib, flavtistka Andreja Humar in Mešani pevski zbor Odmev, prireditev pa bo povezoval Tone Ftičar. Hribovškovo poezijo bodo predstavili z nekaj pesmimi, z odlomki iz pisem, njegovo mesto med slovenskimi besednimi ustvarjalci pa z nekaj mislimi literarnih zgodovinarjev.

Janez Mihovec – Razgled s Smokuskega vrha

Pod mogočnim plečem Stola se skorajda skriva še greben Reber.  Za njim stoji dolina Završnice z lepim akumulacijskim jezerom. Prav pri jezeru začnemo s hojo, se dvignemo na greben in nato po grebenu prečimo po mestoma zahtevni poti do vrha grebena po imenu Smukuški vrh 1122 metrov visoko. Z njega se odpre prelep pogled na Bled

Sredi maja je skupina borcev na čelu z bivšim predsednikom Milanom Kučanom “poromala” k Putinu v mesto, ki so mu nekoč rekli tretji Rim. V času, ko evropska levica in evropski liberalci bijejo plat zvona pred skorajšnjim koncem zahodnega liberalizma je tole romanje nekaj izrednega in zelo zgovornega. Kaže, kako populizem, ki ga naša intelektualna in medijska srenja pripisuje le desnici, veje enako tudi na levi. Kaže tudi, kako in s kom si Kučanova levica predstavlja izhod iz sedanje krize Zahoda.

Toda le nekaj dni zatem si je SDS za glavnega gosta na svojem kongresu izbrala nikogar drugega kot madžarskega premiera Orbana, epitoma desnega populizma. Ne vem, ali je SDS sploh poskušal na kongres pripeljati Merklovo, ki danes – po izvolitvi Trumpa – velja za voditelja zahodnega liberalnega sveta in je ena še redkih krščansko-demokratskih voditeljev na oblasti. SDS se je doslej sicer izogibala, da bi v svoji retoriki šla tako daleč, kakor gre Orban.

Z Orbanom se spogleduje tudi slovenska levica. V našem nacionalnem projektu stoletja smo se (nekoliko nevarno) naslonili le na eno državo – in to prav na Orbanovo Madžarsko. Dogovor z Madžari smo sklepali prav v istem času, ko se je pri nas na drugi strani hkrati demoniziralo celotno višegrajsko četverico zaradi njihovega odnosa do migrantskega vprašanja. Dokaz več, da je SMC pripravljen za projekt 2. tira storiti res vse.

Populizem levo in desno. Varljivi vtis, da pri nas pravega populizma tako rekoč ni, je predvsem rezultat dejstva, da že zelo dolgo živimo v levem populizmu. Nanj smo že povsem navajeni. Konec koncev je bil vrhunski mojster spina laburistični Blair. V Sloveniji pa spin v medijih skoraj ni več potreben, saj mediji dovolj poslušno sledijo nareku oblastnikov.

Vendar se narobe svet nadaljuje tudi pri medijih. Za naše desno volilno telo je balzam za ušesa slišati Trumpa, ko obtožuje liberalni ameriški tisk pristranosti, levičarstva. A to so v veliki večini profesionalni novinarji in uredniki, ki imajo zelo malo skupnega z našimi lokalni “progresisti” v novinarskih vrstah – tako po profesionalni kot po ideološki plati. In še: pri nas so levi mediji tisti, ki že dolgo obvladajo “post-truth”, ki se je v ZDA zdaj poslužuje del konzervativno obarvanih medijev in politike.

V dneh, ko je Francija dobila novega predsednika in novo parlamentarno večino, si SMC morda domišlja, da je slovenski predhodnik Macrona. Predsednik Macron je – po njegovih izjavah sodeč – sredinec in Evropejec, toda populist glede na zunanji videz plebejca in svoj izvor v elitnem svetu velikega kapitala. Spomnimo se, da je enako zavzeto kot rešitelj vseh francoskih problemov bil sprejet že prejšnji predsednik Hollande, ki se je maja 2012 v dežju peljal v preprostem avtu z odprto streho. Takrat je sicer z združenimi močmi premagal Le Penovo (ki se je sedaj komaj zmuznila v parlament), vendar mu v svojem mandatu nikakor ni uspelo rešiti nakopičenih problemov Francije.

Tudi danes si ne smemo domišljati, da so volivci v globalnem zahodnem svetu resnično dozoreli in sedaj zares želijo modrih, preudarnih, dolgoročno usmerjenih, altruističnih politikov. Tudi pri nas seveda ne. Res pa je, da veje po celotnem globalnem zahodu veter, ki je ugoden za politike z manj spina in z več, vsaj na videz, stika z realnostjo in zdravo kmečko pametjo; kaže se celo nekaj več razumevanja za tradicionalne vrednote.

Ne vem, če so naše “pomladne” stranke ta trend opazile in ga pravilno ovrednotile. Zlasti krščansko-demokratske stranke imajo sedaj lepo priložnost, da pokažejo, kdo je pri nas elita in establishment, ki ga je potrebno zamenjati, ker – s kratkimi predahi – že četrt stoletja ponavlja eno in ne rešuje problemov: naša levica. Seveda pa se mora naša desnica pokazati tudi dovolj široka in zdravo evropska. Ne gre več le za politični spopad, ampak tudi za vrednostni. Zmagovalec bi lahko bil tisti, ki bo skrbno izbiral srednjo, zmerno pot: med levim in desnim populizmom, med odklanjanjem liberalne demokracije in drsenjem v ultra-levičarsko anarhijo. Ne nepomembno bo pri nas pri tem navsezadnje tudi stališče Cerkve: bo podprla Frančiška ali pobudnike kardinalske ‘dubie’?

Rešitev za Evropo in Slovenijo seveda ni Putin, pa tudi ne Orban. In če Miro Cerar ni slovenski Macron, kdo le bi se lahko potegoval za takšno mesto?

V nedeljo, 18. junija 2017, je po napovedih ob 12. uri v sveto jamo pri Socerbu prišel Stephen Turoff, samooklicani zdravilec, da bi v podzemni cerkvici Svetega Socerba izvedel še eno svojih seans s svetlobnimi krogi in nekakšno mašo.

Stephen Turoff v sveto jamo pri Socerbu prihaja že vrsto let. Novica bi verjetno šla mimo mene, če me ne bi prijatelji opozorili na članek duhovnika Bogdana Vidmarja, ki je katoličane povabil k premisleku, ali bomo takšne očitne zlorabe še naprej dopuščali. Odločil sem se, da grem pogledat, ali se bo okultni dogodek res zgodil.

Potreben bo odločen NE zlorabam krščanskih svetišč in znamenj

Kakšnih petnajst minut pred dvanajsto sem prispel na parkirišče pred gradom Socerb. Opazil sem precej avtomobilov v bližini gradu in v belo oblečene ljudi na potki proti jami. Na gozdni jasi pred jamo Svetega Socerba me je čakal zanimiv prizor. Turoff je sedel pred množico kakšnih 150, večinoma v belo oblečenih ljudi, z lilijami v rokah. Šel sem mimo njih in vstopil v podzemno cerkev Svetega Socerba. Potreboval sem nekaj minut, da sem se privadil na šibko svetlobo v jami. Na mestu, kjer je bil oltar, ki so ga komunisti po vojni onečastili in uničili, je stal improviziran oltar, poln rož in sveč, ki so zložene dajale slihueto angela.

Boga sem prosil za pogum, Svetega Socerba pa za duhovno bližino. Čutil sem, da iz tega kraja ne smem oditi molče. Morda smo katoličani v preteklosti molčali zaradi strahu pred nasiljem ali brezbrižnosti, a v času demokracije več ne bi smeli! Strunjanski križ so nam dvakrat požgali, brezjanski Mariji v naročje dali podgano, v koprski stolnici razbijali kipe, v jami Svetega Socerba pa se dogaja skrunjenje svetega prostora!

Katoličani smo dolžni opominjati zavedene brate in sestre

Ko sem prišel iz jame Svetega Socerba, je Turoff ravno zaključeval svoj nagovor. Med množico sem se mu približal in ko je vstal, da se napoti proti jami, sem dvignil roke in prosil za trenutek pozornosti. Nagovor sem pričel v angleščini, saj sem predvideval, da organizatorji ne bodo navdušeno prevajali mojih besed. Turoffa in zbrano množico sem spomnil, da smo na svetem kraju, pred edino podzemno cerkvijo slovenskih katoličanov. Izrazil sem protest proti zlorabi svetih oseb, podob in krajev v namene spiritizma in okultnih seans New Age gibanja, kar Stephen Turoff nedvomno uspešno počne že vrsto let.

Ljudi sem nato v materinščini opozoril, da z udeležbo na takšnih dogodkih Jezusa, božjo Mater in svetnike v resnici žalijo, čeprav tega morda niti ne vedo. Turoffa in prisotno množico sem prosil, naj se odpovejo dogodku in se sprehodijo do gradu, občudujejo pogled na Tržaški zaliv in morda tam meditirajo. Njega in pristotne sem spomnil, da demokracija ni v tem, da zlorabljamo svetišča ter da Sveti Socerb ni zaračunaval 25 evrov za obisk jame, niti 65 evrov za nekakšno zdravljenje.

Turoff me je poslušal, nato pa dejal:«As You said – We live in Democracy«, nato pa odšel proti jami… Ja, res živimo v demokraciji, zato sem Turoffu in prisotnim povedal, da sem nad njihovim ravnanjem kot katoličan prizadet in da z oneščaščanjem naše edine podzemne cerkve žalijo moja verska čustva. Niso me poslušali. Z žalostjo v srcu in z grenkim občutkom sem se sprehodil do gradu Socerb. Vrata so bila zaklenjena in pogled na Tržaški zaliv sem med molitvijo za zdravo pamet in ozdravitev narodovih duhovnih ran občudoval s potke pod gradom.

Bogdan Vidmar: kdo stoji za Stephenom Turoffom in takšnimi dogodki?

Preberite, kaj o skrunitvah svetih prostorov in samooklicanem zdravilcu Turoffu meni znani duhovnik Koprske škofije Bogdan Vidmar: »…Morda pa za vsem tem stoji tudi slovenska »udba«, ki še vedno prikriva fojbe v katere so komunisti po vojni metali svoje politične nasprotnike. V neposredni bližini Jame sv. Socerba – v breznu Za Vrhom, so trupla zasuli s 100m3 pokvarjenih salam. Kljub odloku nekdanjega predsednika vlade in sedanjega predsednika države g. Boruta Pahorja, da se pripravi načrt za očiščenje jame, jama do danes še ni očiščena! Cinizem je v tem, da sedaj prihaja v socerbsko jamo delat svetlobo, beri meglo, nekdo iz Anglije, ko vemo, da je Velika Britanija po 2. sv. vojni odločala o vrnitvi slovenskih beguncev iz Avstrije v Jugoslavijo in s tem Titu omogočila, da se je na lestvici največjih morilcev 20. stoletja povzpel na 10. mesto. Poleg tega je med 1. sv. vojno Anglija sodelovala pri pripravi tajnega sporazuma z Italijo, ki je med vojno izdajalsko prestopila na stran Antante, ker ji je bilo za nagrado obljubljeno slovensko etnično ozemlje, Istra, Kvarner… Ta tajni sporazum je bil gotovo eden izmed najbolj pokvarjenih mednarodnih sporazumov v zgodovini človeštva. Upam, da Stephen Turoff skrbi tudi za čiščenje umazanije, ki jo je po svetu naredili Anglija. Tam ima toliko dela, da sploh ne bi smel imeti časa prihajati v Slovenijo, če bi si to vzel za prioriteto.«

Franci Donko, Koper

Podpisi za referendum o spornem vladnem zakonu o drugem tiru so zbrani! Vsem, ki ste oddali podpis; vsem, ki ste k oddaji podpisa spodbudili prijatelje, sorodnike, znance, sosede…; predvsem pa vsem, ki ste na stojnicah nesebično darovali svoj čas in dobro voljo, iskrena HVALA in VSE SPOŠTOVANJE.

Etapna zmaga je dosežena. Glavna preizkušnja še pride. Predvidoma v začetku oktobra.

Prosimo, da podpise, če jih še niste oddali na stojnicah, čimprej pošljete po pošti na naslov: Gibanje za otroke in družine, p.p. 2056, 1001 Ljubljana. K temu spodbudite tudi svoje prijatelje, sorodnike in znance. Podpisi morajo namreč biti oddani v fizični obliki.

V teh dneh praznuje naša domovina. Vabljeni, da se udeležite dogodkov ob tej lepi priložnosti. Še posebej lepo vabljeni k postu in molitvi za domovino v četrtek, 22. 6., in petek 23. 6. osebno ter, če zmorete občestveno v ljubljanski stolnici (več na spletni strani). Sv. Maša za domovino bo v petek 23. junija ob 18.00 v ljubljanski stolnici. Daroval jo bo nadškof Stanislav Zore.

Lepo vabljeni, da se udeležimo praznovanj v svojem domačem kraju. Tudi s tem pokažemo, da imamo radi svojo domovino in domači kraj.

Ob dnevu državnosti, ki je praznik vseh, ki imamo radi Slovenijo, vam čestitamo in spodbujamo, da ne obupujemo, če čutimo negotovost, ampak da vsak od nas čimbolj z veseljem naredi, kar je v njegovi moči, da bo našim družinam, otrokom ter vsem nam lepše.

Gremo veselo, pokončno in pogumno naprej!

Miran Hergula, Metka Zevnik in Aleš Primc

Objavljamo povezavo na komentar Anje Hreščak napisan na Dnevnik.si: Anja Hreščak, 21. junij 2017

Besedilo njenega članka objavljamo tudi spodaj na način, da so odstavki izpisani v nepoudarjenem tisku.

Prof. dr. Jože Duhovnik odgovarja na navedbe v omejenem članku z besedilom, ki je izpisano v poudarjenem izpisu.

Pobudniki referenduma o zakonu o drugem tiru svojega namena – to je sprememba trase – ne bodo uresničili niti, če bo po nekem čudnem spletu okoliščin na referendumu dosežen potreben kvorum in bo najpomembnejši zakon vlade Mira Cerarja padel. Trasa, po kateri bo speljan drugi tir, je namreč določena v državnem prostorskem načrtu. Po petih letih strokovnih in političnih usklajevanj jo je leta 2005 zakoličila (prva) vlada Janeza Janše. SDS danes demolira tisto, kar je pred nekaj več kot desetletjem sprejela. A pri politiki je vselej tako, da demagogija prevlada nad dejstvi.

Odgovor: Predsednik vlade je predlagal ministrskemu zboru po sestanku z županom Boris Popoviču (dva člana v Nadzornem svetu Luke Koper, dvotirna proga itd….- zrelo za KPK skladno s prijavo ga. Alenke Bratušek, Zmaga Jelinčiča…..) , da je potrebno po trasi drugega tira zagotoviti izgradnjo dvotirne proge. S sklepom vlade je sprejeti DPN (državno prostorski načrt) padel, ker so se pomembno spremenili prostorsko ureditveni pogoji in predvsem niso izpolnjeni pogoji okoljskih soglasij. Če se pri razširitvi profila dostopnih poti ugotovi, da ni zakupljena zemlja za pravico graditi na svoji zemlji, pomeni, da gradbeno dovoljenje ni veljavno. Če se ugotovi, da investitor nima v lasti zemljišč po katerih bo gradil po izdanem gradbenem dovoljenju je izdano gradbeno dovoljenje neveljavno.

Zato se pomudimo le pri dejstvih. Kaj pravzaprav predlagajo pobudniki referenduma kot alternativo? Profesor Jože Duhovnik pravi, da bi bilo mogoče zgraditi drugi tir za 800 milijonov evrov. Proga bi bila speljana ob Kraškem robu, torej natanko tam, kjer je speljana obstoječa železnica, prevoz tovora pa bi temeljil na inovativni metodi, ki je za tovorni promet ne uporabljajo nikjer na svetu. Kakšen sistem, za hudiča, pa sploh je to? Temelji na ideji, da bi lokomotivo s tovorom v klanec potiskal potisni voziček, navzdol pa jo zaviral. »To je vsa filozofija,« pravi Duhovnik.

Odgovor: Ocena stroškov izgradnje je izvedena s strani inženirskega podjetja INFRA/ILF in je mednarodno primerljiva, torej nima korenine v slovenskih ekonomskih krogih, ki žal niso mednarodno relevantni. Proga po projektu, ki je javno predstavljen ne poteka po Kraškem robu, kakor je nepravilno predstavljeno s strani ga. Anje Hreščak. Proga poteka po trdnem terenu tako med Divači do Prešnice kot od Rižana do Kopra. Od Prešnice do Rižane pa gre v tunelu skozi eno geološko plast glede na dosedanje raziskave. Za tovorni promet se uporablja v Švici, kjer je tudi podjetje z referenco. Kdo tega ne pozna in trdi, da je gledal moje predstavitve, ima težave pri spremljanju predavanj, saj ja bilo predstavljeno slovenski javnosti v predavanju z 54 diapozitivi najmanj 8 diapozitivov izvedenega projekta v Švici. Da to je vsa filozofija, da projektanti celo izračunamo objekte tako da jih dimenzioniramo, drugi pa z pomanjkljivo fizikalno predstavo upajo take objekte ocenjevati.

A to ni vsa filozofija. Zamolčano ostaja dejstvo, da Duhovnikova ideja temelji na obnovi obstoječe proge, ki jo delavci Slovenskih železnic mukoma krpajo že zadnje desetletje in za katero so vse strokovne ocene pokazale, da je nadaljnje krpanje nesmiselno. O tem so se zedinili že leta 1996, ko je bila narejena prva študija upravičenosti gradnje drugega tira, ki je pokazala, da »s tehnološko reorganizacijo obstoječe proge in s posegi v obstoječo infrastrukturo ni mogoče obvladati predvidenega prometa in ustvariti rezervnih kapacitet na železnici, potrebnih za razvoj pristanišča v Kopru«.

Odgovor: Duhovnikova filozofija temelji na dejstvu, da SŽ staro progo pri enotirni progi po trasi drugega tira v celoti želijo izkoriščati še naprej in naprej do leta 2050 in še čez. Šele jasna projektna izhodišča Duhovnikove filozofije, da Luka Koper potrebuje dvotirno progo je zganila bistre glave ministrskega zbora, ki se je po dogovoru z županom Borisom Popovičem z predsednikom vlade Mirom Cerarjem in čivkom za javnost naenkrat prikazala kot zahteva za dvotirno progo po trasi Drugega tira. Res je leta 1996 ali bolje leta 2002 je skupina projektantov, ki so do danes še neimenovani (zakaj za hudiča se skrivajo, če so strokovnjaki!!!) ugotovila na takratnem poznavanju stanja in gradnje železniških prog, da je obstoječa trasa neprimerna. Lahko si gredo ogledati stanje na kitajskih železnicah (mimogrede Duhovnik je predaval na fakulteti, kjer razvijajo hitre vlake) in isti strokovnjaki so priklopila transformatorske napajalne postaje na progi Pragersko-Hodoš tako, da je lahko naenkrat peljal samo en električni vlak (6,5 MW).

Obstoječa železnica je bila namreč pred petdesetimi leti zgrajena za nizke obremenitve. Speljana je po Kraškem robu in mestoma vklesana v golo skalo, ki se na desni dviga v navpično steno, na levi pa pada v gozdnati prepad. Tudi po sto dvajset vlakovnih kompozicij s peskom, premogom, koruzo, pšenico, sadjem, živalmi, avtomobili, bencinom, kerozinom, železom, ljudmi in zabojniki z malodane vsem, kar človeku pade na pamet vsak dan, vsako noč, vsako uro, seka kraške vasi dobesedno na pol. Vlaki vozijo manj kot meter stran od stanovanjskih hiš. Ob predvidenem povečanju tovora v Luki Koper bi torej, tako predlaga profesor Duhovnik, tam mimo vozilo več kot dvesto vlakov na dan. Kraševci so bržkone navdušeni.

Odgovor: Tudi tu je ga. Anja Hreščak udarila popolnoma mimo. Predlog Duhovnika IZRECNO ne uporablja prehod preko Kraškega robu, in če tega ob spremljanju vseh predavanj Duhovnika in drugih javnih predstavitev nekdo tega ne razume, potem pa je to problem prostorske orientacije. Res pa je, da prav vladni projekt ZAHTEVA popolno uporabo stare proge z vsemi naštetimi vsebinami, ki jih nazorno prikazuje ga. Anja Hreščak. Torej bi morala v komentarju končno povprašati prišepetovalce iz DRI, g. Dragonjo, Lebna, dr. Gašperšiča in seveda predsednika Vlade, ki se bo do zadnjega diha boril za nevarno progo preko Kraškega robu oziroma sten in prepadov nad kraškimi vasicami. Najbrž nekdo ne more razumeti, da inženirji razumemo fiziko narave tako, da jo znamo popisati z enačbami torej napišemo zakonitosti, ki v naravi veljajo in ne opisujemo neka stanja, ki zmotno uporabljajo metafiziko zaradi nepoznavanja matematike.

Alternativa, ki jo predlaga profesor Duhovnik in so jo posvojili pobudniki referenduma, je edina alternativa vladnemu predlogu, ki jo imamo. Druge dileme se osredotočajo na ocenjene stroške drugega tira. Toda ne glede na to, na koliko parlamentarnih odborih za infrastrukturo se bodo poslanci SDS še pridušali o tem, da je drugi tir predrag, bo tudi to navsezadnje zgolj izguba časa. Ceno bodo določili edinole gradbinci, ki se bodo prijavili na razpis. Ne ministrstvo, ne Vili Kovačič in ne poslanci. Bi pa slednji potrjevali pogoje sodelovanja Madžarske pri projektu. A tudi to je ostalo zamolčano.

Odgovor: Ceno določajo izvajalci. Da res je. vendar brez dodatnih del, in ne tako da se pripravijo slabi projekti zato, da je mogoče dvigati ceno. Če pa je izgradnja tako enostavne zasnove lahko že uporabljena v letu 2023 in ne tako kot pri vladinem projektu šele v letu 2034, potem pa je potrebno resno prevetriti projektno nalogo in tiste, ki so spisali tako projektno nalogo. Sicer pa zakaj ga. Anja Hreščak in njej podobni ne kupujejo vsak dan kavico in rogliček za štirikrat dražje ali kar plačajo. Zato, ker gre to iz njene denarnice, če pa gre plačilo iz sredstev davkoplačevalcev pa se lahko piša in zavaja na dolgo in široko. Duhovnik je začel razmišljati o funkcionalno primernejši rešitvi: (1.) ker je minister Gašperšič rekel, da drugega tira ne rabimo, (2) ker je nato zaradi dobre ministrske plače ugotovil po enem tednu, da drugi tir rabimo, (3) ker je najprej trdil, da je cena okoli 700 milijonov, (4) ker je nato ob prišepetovalcih ugotovil, da je primerna cena okoli 1,4 milijarde, (5) in nato za zavarovanje hrbta naročil mednarodno recenzijo, ki jo nobeden od domačih strokovnjakov (njegovih kolegov ni hotel potrditi. Tako oplemeniten dialektičen miselni proces je mogoč samo če se nekdo dela iz resnih projektov norca.

Duhovnik vseskozi trdi, da Luka Koper potrebuje dvotirno progo in da je njen razvoj utemeljen s podaljšanjem pomola, poglobitvijo morja (spet resnični dokazi o pomoči luški upravi) in da brez tretjega pomola Luka Koper ne bo prišla do 50 milijonov ton. To pa niso več komentarji raznih škarpen ali popoldanskih komentarjev to pa je resen strateški pogled vnaprej.

Zakaj pa ne bi vrgli proč izvedene razširitve na postajah Divača, Kozina Černotiče itd, zato da bi imeli potniški promet v dvajsetkilometrskem tunelu brez ene potniške postaje, pa ve samo strateški načrtovalec ovinkaste vladne variante.

Vse ure parlamentarnih razprav, tiskovne konference Zbora za republiko, zbiranje podpisov za razpis referenduma in navsezadnje referendum sam so – fantastična predvolilna kampanja. Razgreto ozračje ob pričakovanju razsodbe arbitražnega sodišča – še zlasti če bo ta neugodna – in nasprotovanju investiciji Magne v Hočah daje izjemen veter v jadra zgolj Janezu Janši. Ne gre torej za traso drugega tira, ne za metodo gradnje in navsezadnje niti ne za ceno projekta, pač pa za trasiranje najugodnejšega izhodiščnega položaja za parlamentarne volitve – čim prej, tem bolje zanj.

Odgovor: ob 15 PR-ovcih, ki imajo vsi varnostno presojo vladnega uslužbenca v vladnih sobanah plačanih s strani davkoplačevalcev morda pomeni to, da pa je davkoplačevalcem le prekipelo in da imajo dovolj tujih svetovalcev od Mosada pa do potomcev SHS-a, če že SFRJ ne želite diskreditirati.

Na kresni večer vsaki dve leti, letos že tretjič, v čudovitem okolju Repanškove galerije počastijo pesnika, v katerega življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Pred štirimi leti so se poklonili Kamničanu Francetu Balantiču (1921–1943), pred dvema letoma so počastili spomin pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je bil rojen v Šoštanju leta 1922 in bil v še ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah kot partizan ubit leta 1944 v Zavodnju pri Šoštanju. Letošnji kresni večer pa je bil posvečen pesniku Ivanu Hribovšku.

Gostitelj Janez Repanšek je v Hribovškov spomin ustvaril obeležje, ki ga je skupaj člani družine, ob navzočnosti številne publike, odkril v okviru sedaj že tradicionalnega kulturnega dogodka na kresni večer. Slavnostni govornik je bil Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, v kulturnem programu, ki ga je organizirala in vsebinsko zasnovala dr. Marjeta Humar, so sodelovali recitator Pavle Ravnohrib, flavtistka Andreja Humar in Mešani pevski zbor Odmev, prireditev pa je povezoval Tone Ftičar. Hribovškovo poezijo so predstavili z nekaj pesmimi, z odlomki iz pisem, njegovo mesto med slovenskimi besednimi ustvarjalci pa z nekaj mislimi literarnih zgodovinarjev.

Življenjska pot Ivana Hribovška

Oglejmo si kratko življenjsko pot Ivana Hribovška, kot jo opiše njegov najpomembnejši raziskovalec prof. France Pibernik.

Ivan Hribovšek se je rodil 19. junija 1923 v Radovljici. Očetov rod izhaja iz Motnika, materin pa iz Predtrga pri Radovljici. Oče je bil nižji sodni uradnik, mama pa kmetica. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, nato se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Tu je sodeloval pri dveh rokopisnih listih – Jutranje zarje in Domače vaje, in v zavodskem kulturnem društvu, za katero je pripravil več predavanj o literarnih ustvarjalcih (Simon Jenko, Ivan Cankar) in literarnih tokovih (slovenski ekspresionizem). Po šestem razredu je zaradi občutka utesnjenosti zapustil Škofove zavode in se prepisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tu se je pridružil krogu Edvarda Kocbeka, objavil dve pesmi v njegovi reviji Dejanje in prevedel Antigono. Ob nemški okupaciji Gorenjske se je Hribovšek vrnil v Radovljico in se v skupini krščanskih socialistov aktivno vključil v narodni odpor proti okupatorju. Zbirali so pomoč za izseljene, taboriščnike in partizane, tudi orožje. Osmi razred gimnazije je obiskoval v Beljaku, saj so Nemci na Gorenjskem izselili večino profesorjev, duhovnikov in tudi marsikatero družino. Zaradi vojnih razmer je že februarja 1943 maturiral. Maja istega leta se je na Dunaju vpisal na klasično jezikoslovje, kjer je študiral tudi njegov prijatelj Janez Remic. Prevajala sta antične klasike, študirala evropsko poezijo.

Tu je Hribovšek ustvaril svoje najboljše pesmi in uredil svojo rokopisno pesniško zbirko z naslovom Pesmi Marjana Gostiše, maj 1944. Rokopis je izročil Anici Resman iz Radovljice, do katere je gojil nevračana ljubezenska čustva, na kar kaže 21 ohranjenih pisem.

V decembru 1944 se je izognil mobilizaciji v nemško vojsko. Pridružil se je gorenjskim domobrancem, s katerimi se je maja 1945 umaknil na Koroško, bil vrnjen v Teharje in  verjetno v juniju neznano kje umorjen, star 22 let.

Po letu 1945 je na Slovenskem zavladala totalitarna oblast. Hribovškova pesniška zbirka in prevod Antigone sta ostala nepoznana, vendar v skrbnem varstvu Anice Resman Zaletel, kar je bilo zanjo v povojnih letih zelo nevarno. Njena sestra je živela v Argentini. Gospa Anica ji je poslala Hribovškove pesmi, ki so z naslovom Pesem naj zapojem leta 1965 izšle v izseljenstvu. Uredil jih je dr. Tine Debeljak.

Od takrat naprej se je pesnikovo ime počasi začelo pojavljati tudi v matični domovini. Normalno pa je postalo šele po osamosvojitvi. Navedimo samo glavne mejnike:

–       1970 je bil Hribovšek omenjen v veliki antologiji slovenskega pesništva Živi Orfej,

–       1990 je pri Cankarjevi založbi izšla zbirka Pesmi, kot jo je Hribovšek uredil sam leta 1944,

–       1994 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti na pobudo dr. Janka Kosa pripravila Balantič-Hribovškov simpozij,

–       2010 je bil Hribovšek kot klasik sprejet v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je urejal dr. France Bernik. Ivanu Hribovšku sta posvečeni dve knjigi: Monografija, v kateri je podrobno predstavljena pesnikova življenjska usoda, in Zbrano delo, v katerem so zbrane pesmi, objavljeni zgodnji članki, predavanja, pisma. Skratka vse Hribovškovo delo, razen prevodov antične literature. Avtor obeh knjig je najpomembnejši in najzaslužnejši raziskovalec zamolčanih avtorjev prof. France Pibernik.

Hribovšek je bil klasično izobražen, razgledan po evropski literaturi. Poznal je tudi vsakdanji boj za preživetje. Ker mu je oče zgodaj umrl, je moral zlasti med počitnicami delati na domači kmetiji. Bil je kritičen do takratnega dogajanja, samoten iskalec najvišjih človeških vrednot. Ko se je razplamtela vojna, je spoznal divjanje okupatorja, pa tudi to, da osvobodilno gibanje, ki mu je pripadal, ni bilo skladno z njegovimi nazori. Zato se je pridružil domobrancem.

Ivan Hribovšek sodi v generacijo pesnikov: Jože Brejc, France Balantič, Jože Šmit, Mitja Šarabon, France Kosmač, Kajuh, Peter Levec, Ivan Minatti in Ada Škerl.

Slovenski literarni zgodovinarji Hribovškovi poeziji pripisujejo visoko vrednost, ki zaradi pesnikove mladosti pravzaprav preseneča

Literarni zgodovinar Janko Kos o Balantiču in Hribovšku pravi: »Vendar je na prvi pogled že tudi očitno, da Balantič in Hribovšek iz nje na poseben način izstopata ali jo morda celo presegata, tako s svojo posebno življenjsko usodo kot z izjemno težo svojega pesnjenja. V njuni poeziji ni ne levičarskih ne desničarskih ideologij. Njune poglavitne teme so: ljubezen – eros, lepota, poezija, Bog, smrt, predsmrtni obup, grešnost, odrešenje, z njimi presegata vse ideologije. Slogovno pa sta si močno različna: ob Balantičevem slogu smemo govoriti o neobaroku, ob Hribovškovem pa o klasičnosti oziroma neoklasicizmu. Hribovškov slog je v primerjavi z Balantičevim jasen, preprost. Kateri so bili njuni vzorniki? Od slovenskih pesnikov so nanju vplivali Kette, Župančič, Gradnik, Anton Vodnik, Kosovel, Kocbek in Vodušek. Od novejših evropskih pesnikov zlasti Baudelaire, Verlaine, Rimbaud in Rilke, Hribovšku tudi antični pesniki in nemški lirik Hölderlin (1770–1843).«

Slovenski literarni zgodovinarji Hribovškovi poeziji pripisujejo visoko vrednost, ki zaradi pesnikove mladosti pravzaprav preseneča. Pri razlagi tematike in motivov poudarjajo vojni čas, v katerem je ta poezija nastajala.

Prof. Janko Čar je zapisal: »Pesnikov pogled na slovensko zemljo je v začetku še ves svetal, kocbekovsko optimističen, toda vojni čas vrže uničevalsko roko tudi nanjo.«

France Papež, izseljenec v Argentini, pesnik, pisatelj, urednik prevajalec pa je Hribovškovo poezijo opisal: »V Hribovškovi zbirki Pesem naj zapojem so doživetja, porojena iz ene same velike tragične dobe, vendar so stvarna doživetja čustveno predelana in prenesena na višje, estetsko bolj prečiščene ravni: Ideja smrti in življenja je vključena v slikanje pokrajine, v tihožitja in meditacije.«

Poezija Balantiča in Hribovška je »čista poezija«

Po mnenju slovenskih literarnih zgodovinarjev je poezija Balantiča in Hribovška »čista poezija«. Janko Kos posebej poudarja: »V tem smislu stojita Hribovšek in Balantič zunaj dosega levičarskih pa tudi desničarskih ideologij predvojnega časa. Razlog njune neideološkosti je ta, da s svojimi poglavitnimi motivi in temami – eros, lepota, poezija, Bog, smrt, predsmrtni obup, grešnost in drugo – presegata vsakršne ideologije.«

Hribovšek je govoril v imenu vse generacije, ki je bila žrtvovana na oltarju pogubne zgodovine

Najpomembnejši raziskovalec Hribovškove usode in dela prof. France Pibernik je v zaključku Monografije zapisal: »Hribovšek ni izpovedoval le svoje skrajne osebne stiske, govoril je v imenu vse generacije, ki je bila žrtvovana na oltarju pogubne zgodovine.

Z izdajo Hribovškovih pesmi leta 1990 je Hribovškova poezija postala integralni del novejšega slovenskega pesništva, svojo dejansko kanonizacijo pa je dosegla leta 1994, ko je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila Balantič-Hribovškov simpozij. Znanstvena obravnava je pokazala, da Hribovškove pesmi sodijo v vrh sočasne slovenske poezije in da predstavljajo samosvojo izpovedno smer ter izrazit osebni poetični izraz. Zato je bil kot klasik sprejet v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.«

25-letnica Izseljenskega društva Slovenija v svetu

Lepo vabljeni na slavnostno prireditev ob 25-LETNICI IZSELJENSKEGA DRUŠTVA  SLOVENIJA V SVETU  (24. tabor Slovencev po svetu), ki bo potekala v soboto, 1. julija 2017, v Zavodu sv. Stanislava.

Slavnostno prireditev bomo začeli ob 16.00 s sveto mašo za Slovence doma in po svetu. Daroval jo bo ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore z izseljenskimi duhovniki, sodeloval bo oktet Vrtnica.

Ob 17.00: pozdravi ob 25-letnici SVS
–    Slovenska državna himna in izseljenska himna
–    Pozdrav predsednika SVS mag. Uroša Zorna,
–    Pozdrav ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, Gorazda Žmavca
–    Nastop učencev Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Koreografija in mentorstvo: Nada Zorn Herem
–    Pozdrav gostov in podelitev priznanj ob 25-letnici SVS

Ob 17.30: okrogla miza “Spoznal sem Slovence po svetu”
Nastopajo: Jože Kopeinig, Ivo Jevnikar, Zvone Podvinski, Alenka Jeraj, Mojca Kucler Dolinar, Boštjan Kocmur. Moderatorka Tanja Dominko.

Ob 19.00: kulturni program:
–    Oktet Vrtnica iz Nove Gorice
–    Tone Kuntner
–    samospevi: Marcos Bajuk in Lucas Somoza Osterc ob spremljavi pianista Ivana Vombergarja
–    nastop dijakov iz Argentine, RAST 47
–    Razstava slik Sonje Snoj

_____________________________________________

Romanje treh Slovenij na Svete Višarje

Dragi rojaki, lepo vabljeni na 29. romanje treh Slovenij na Svete Višarje, ki bo letos 6. avgusta.

Program:
10.30 – predavanje pravnika in politologa prof. dr. Andreja Finka z naslovom “Upanje v večno Slovenijo!”
12.00 – slovesna sveta maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore.
13.00 – kratek kulturni program na ploščadi za cerkvijo. Tako mašo kot kulturni program bo s petjem sooblikovala pevska skupina Zarja.

Dogodek organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi.

Če se želite udeležiti romanja treh Slovenij na Svete Višarje s programom enodnevnega romanja, se lahko obrnete na Agencijo Trud. Več informacij na: trud@druzina.si ali 01 360 28 20.

_____________________________________________

Novinarji v največjih slovenskih medijih imajo prepoved uporabe naslednjih besednih zvez: slovenski narod, narodni ponos, prihodnost naroda, domoljubje itd. Vzrok je v odklonilnem odnosu deviacije slovenske politične levice do slovenske kulture, slovenskega naroda in jezika. Takšno politiko je potrebno zavrniti in namesto nje dati prednost vsem domoljubom, ki so ponosni na narod in se zavzemajo za prihodnost Slovencev in Slovenk. V nadaljevanju si preberite na kaj vse smo lahko ponosni…

Ste vedeli o Slovencih:

– da je slovenski jezik eden najbolj starodavnih jezikov v Evropi in tudi nasploh? Edini med uradnimi jeziki Evropske Unije tudi pozna dvojino, zraven tega pa ima največ narečnih skupin in narečij, glede na število prebivalcev, ki ga uporabljajo, kot svoj materin jezik.

– da je imel Slovenec navadno manj kot 1% možnosti, da bo umrl kot državljan države, v kateri se je rodil? Tako vsaj govori statistika in izročilo zadnjih stopetdesetih let.

– da je daleč najuspešnejša slovenska glasbena skupina vseh žanrov in dob narodnozabavna skupina Ansambel bratov Avsenik, ki je prodal kar 31 milijonov plošč, drži pa tudi svetovni rekord v neprekinjenem muziciranju – več kot 300 večerov zapored?  Brata Avsenik sta tudi največkrat izvajana evropska skladatelja!

– da je Avsenikova skladba Na Golici, največkrat predvajana inštrumentalna skladba dvajsetega stoletja?

– da je slovenski matematik baron Jurij Vega leta 1783 na Dunaju izdal logaritmovnik srednje velikosti preračunan na sedem decimalk, ki je po kakovosti in obširnosti presegal vse dotedanje logaritemske tabele? Ta in vsi njegovi kasnejši logaritmovniki so bili prevedeni v skoraj vse svetovne jezike in so se uporabljali po vsem svetu vse do izuma elektronskega izračunavanja logaritmov. Svojo genialnost pa je Vega pokazal tudi v Avstro-ogrski vojski, v kateri je veljal za utemeljitelja moderne balistike, za kar je prejel tedaj najvišje vojaško odlikovanje Red Marije Terezije.

Vse starše prosimo, da otroke vzgajate tako, da bodo ponosni na svoj narod, da bodo samozavestni Slovenci in in Slovenke ter, da bodo dobro poznali slovensko zgodovino. 

– da je bila prva slovenska in hkrati tudi slovanska državna tvorba po razpadu Rimskega imperija kneževina Karantanija? V različnih ozemeljskih in političnih ureditvah je obstajala od konca 6. stoletja, do konca 12. stoletja, ko je postopoma razpadla na različne vojvodine in krajine – Veronska krajina, Istrska krajina, vojvodina Koroška, vojvodina Štajerska, vojvodina Kranska.

– da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.

– da je Ustoličevanje knezov in vojvod na Gosposvetskem polju, vselej potekalo izključno v slovenskem jeziku, vse do leta 1414, ko je bil ustoličen zadnji knez – Ernest Železni. Kasneje je do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!

– da je Slovenec, Herman Koroški oziroma Herman iz Karintije, prvi prevedel Koran v latinščino sredi 12. stoletja?

Več: 24kul.si

Zvezna republika Nemčija in Republika Slovenija sta članici iste evropske družine, Evropske unije. Delili naj bi skupen gospodarski prostor, skrb za človekove pravice ter vrednote svobode in enakosti, tudi pred zakonom. Del današnje skupne nemške države, nekdanja Nemška demokratična republika (DDR), je do jeseni 1989 živel v tesnem objemu komunističnega režima, naslonjenega na mogočno Sovjetsko zvezo. Vladajoči vzhodnonemški stranki, Enotni socialistični stranki Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands/SED) je oblast uspelo ohranjati predvsem zaradi nedemokratičnih metod in pritiskov ter s pomočjo tajne politične policije.

V zadnjih letih so v večini nekdanjih evropskih komunističnih držav poskrbeli za ustrezno vrednotenje arhivskega gradiva iz obdobja totalitarizma. Količina gradiva je odvisna tudi od tega, kako hiter je bil prehod iz komunizma v demokracijo in v kolikšni meri je novim demokratičnim oblastem uspelo preprečiti uničenje dokumentarno-arhivskega gradiva komunističnih tajnih služb in policije. O problematiki arhivov in slovenskim poskusom oteževanja do njihovega dostopa smo na Časniku v preteklosti že večkrat pisali. Nič ne bo narobe, če se ponovno ozremo na dejstva, ki izvirajo iz soseščine s podobno nedemokratično izkušnjo.

Pri organizaciji, delu in razvitosti raziskav ter ohranjenosti arhivskih virov na tem področju je danes vodilna Zvezna republika Nemčija. Po padcu Berlinskega zidu novembra 1989 in še pred združitvijo Nemčije oktobra 1990 se je postavljalo vprašanje, kaj bo z arhivi nekdanjih vzhodnonemških državnih organov. Spomladi 1990 je ljudstvo marsikje s spontanim vdorom na sedež Stasija preprečilo uničenje arhivov te zloglasne tajne službe v nedemokratičnem političnem sistemu.

Avgusta 1990, še pred združitvijo obeh Nemčij, je demokratično izvoljeni vzhodnonemški parlament sprejel odločitev o odprtju spisov vzhodnonemškega Ministrstva za državno varnost, bolj poznanega kot tajna služba STASI (nem. Staatssicherheit, po naše Državna varnost). Pomenljiv je bil moto te tajne službe: »Ščit in meč stranke!« Stasi se je z leti razrasel v mogočno državno represivno strukturo, leta 1989 je imel 91.000 uradnih in 190.000 neuradnih sodelavcev oz. špicljev. Omenjeno ministrstvo je več kot štirideset let vodil Erich Mielke (1907–2000), strah in trepet nasprotnikov vzhodnonemškega komunističnega režima, ki pa je bil v demokratični Nemčiji obsojen na zaporno kazen.

Januarja 1991 je nemški zvezni parlament (Bundestag) sprejel zakon o gradivu nekdanjega Stasija. Že oktobra 1991 je v Berlinu začel delo pooblaščenec zvezne vlade za dokumentacijo Službe državne varnosti nekdanje NDR (nem. Bundesbeauftragten für die Unterlagen des Staatssicherheitsdienstes der ehemaligen DDR), in postavil temelje za t. i. »Gauckov inštitut«. Tako se ta ustanova še danes pogosto neuradno imenuje po Joachimu Gaucku, nekdanjem evangeličanskem teologu in prvem direktorju tega urada. Mimogrede, med 2012–2017 je J. Gauck opravljal funkcijo predsednika Nemčije (Bundespräsident). Od januarja 2011 pa to ustanovo vodi Roland Jahn, tudi sam nekdanji vzhodnonemški oporečnik in žrtev Stasijevih prijemov.

Od januarja 1992 imajo nekdanji državljani NDR prek opolnomočenca nemške vlade dostop do podatkov, ki so jih o njih zbirali v času nekdanje komunistične države. Arhivi pa so odprti za znanstveno raziskovanje, seveda ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon, predvsem v zvezi z varovanjem osebnih podatkov. Izdajajo tudi svoje publikacije.

V uradu zaposlujejo v glavnem državljane nekdanje NDR, prej pa jih seveda »varnostno« preverijo, da bi odkrili, ali so bili povezani s Stasijem. Zelo malo so jih zaposlili iz nekdanje Zahodne Nemčije. Niso namreč želeli zbujati vtisa, da je Zahodna Nemčija iz preteklega ideološko-političnega spopada izšla kot zmagovalka. Prevladalo je mnenje, da so se Vzhodni Nemci sami rešili komunizma, zato naj tudi sami »obračunavajo« s svojo preteklostjo.

Po sedanji nemški zakonodaji si lahko vsak nekdanji vzhodnonemški državljan ogleda svojo policijsko kartoteko oz. dosje iz obdobja komunizma. Pravico ima izvedeti, kdo ga je ovajal, ter si ogledati kartoteko svojega ovaduha, ne more pa si ogledovati kartotek drugih oseb, ki so jih ovajali. Seveda so se v Vzhodni Nemčiji bali izbruha revanšizma in medsebojnih obračunavanj med sosedi in znanci, ki bi bili posledica odprtja tajnih arhivov, tako da bi državljani zvedeli, kdo je koga ovajal. Vendar se to kljub nekaterim zelo kočljivim okoliščinam, ko se je izkazalo, da je npr. mož ovajal ženo in narobe, ni zgodilo. Pri tem morda velja izpostaviti primer političarke in civilno-družbene aktivistke Vere Lengsfeld, ki jo je Stasiju ovajal kar mož Knud Wollenberger.

Kljub temu danes v Nemčiji na splošno prevladuje zadovoljstvo, ker so odprli arhive nekdanje politične policije. Arhiv centrale Stasija je v mogočni stavbi v (nekdanjem) Vzhodnem Berlinu; kjer tudi hranijo arhivske depoje in različne oddelke. V tamkajšnjem arhivu je enajst kilometrov dokumentov, med njimi skoraj dva milijona fotografij, ter 30.000 filmov, video- in avdio posnetkov. Kot zanimivost naj dodamo, da se je poleg tega ohranilo tudi skoraj 40.000 vreč raztrganega arhivskega gradiva. Danes ga sodelavci arhiva ročno sestavljajo, tudi s pomočjo računalnikov. Med drugim je v berlinskem arhivu Stasija tudi prostor, v katerem hranijo centralno kazensko evidenco. Ta obsega več kot 900.000 evidenčnih kartonov kazensko preganjanih posameznikov v nekdanji NDR. Imajo tudi arhiv s kartotekami formalnih in neformalnih sodelavcev Stasija. V njem lahko preberemo zelo zanimive zgodbe in karakteristike tako ovaduhov kot o ovajanih. Med zanimivostmi je treba omeniti še nekdanji posebni oddelek za tajno kontrolo pisemskih pošiljk. Njegova posebnost je Stasijev izum: poseben stroj za odpiranje in ponovno zapiranje pisemskih kuvert. Ko je prišla kuverta iz «obdelave« ni bilo na njej nobene sledi morebitnega odprtja in branja vsebine, tako da je imel naslovnik občutek, da je še nedotaknjena.

Seveda jim v Nemčiji niti na kraj pameti ne pade, da bi omenjeni arhiv zaprli. Prav tako tam ni prav nič slišati o tem, da bi se pripravljal kakšen referendum na temo arhivov. Zakaj le?! Nemci so preprosto povedali, da sta nacionalni socializem in komunizem nedemokratična politična sistema, ki ju je potrebno obsoditi. Tudi zaradi razvoja, gospodarskega napredka in blaginje državljanov.

Pri nas lahko vedno znova poslušamo, kako je potrebno že enkrat pustiti preteklost in se obrniti v prihodnost. Drži, toda brez poznavanja preteklosti ni mogoče načrtovati uspešne prihodnosti!

Še primerjava: v nekdanji NDR je bilo uničenega okoli 5 % arhivskega gradiva, v Sloveniji pa po ocenah več kot 80%. Potem pa pri nas slišimo celo najnovejše pozive iz akademske sfere, ko redni profesor za sodobno zgodovino na eni izmed slovenskih fakultet odkrito govori o potrebi po omejevanju dostopa do arhivov iz obdobja nekdanjega komunističnega režima. Narobe svet! Pri tem je seveda vsaka podobnost med slovensko in nemško državo lahko zgolj naključna…

Volitve za nove občinske uprave so v Gorici ter v občini Devin Nabrežina, to sta občini, kjer nas Slovencev živi največ, pokazale, da je res tisto, kar smo bili napisali na tem mestu že štirinajst dni pred volitvami, da je porazno predvsem to, kako smo se kot narodna skupnost razpršili po različnih listah, od desne do leve, če seveda levica, kakršno smo poznali še pred nekaj leti, danes sploh še obstaja.

Kolegica nas je opozorila, naj pazimo, ko izgovarjamo besede narodnost, narodna pripadnost, identiteta, narodna istovetnost, ker da si “takrat, ko uporabiš besede narodna pripadnost, takoj nazadnjaški pridigar”. Naj se zgledujemo torej po drugih, ki nikjer ne poudarjajo tega, tudi zato ne, ker se to ne izplača.

Drugi vedo povedati, da so te volitve ponoven dokaz, da je naša narodna skupnost tako razrahljana, da nima več smisla govoriti o tem. Tretji napovedujejo smrt stranki Slovenska skupnost, ker naj današnji časi ne bi bili več naklonjeni podobnim strankam, ki dajo nekaj nase in na svojo narodno identiteto. In še veliko bi lahko naštevali, če številnih osebnih žalitev tokrat ne jemljemo v poštev.

Razpršeni smo šli na volitve in dobili hud udarec v občini Devin Nabrežina, kjer je desničarska lista slovenskega kandidata in njegovo listo premagala za več kot 800 glasov, kar je grozljivo.

V Gorici desničarskemu kandidatu Ziberni ni uspelo zmagati v prvem krogu za peščico glasov. V nedeljo, 25. junija, bo nov krog volitev, na katerem se bosta tokrat pomerila Collini in Ziberna. Razlika je seveda ogromna, a kandidat leve sredine Roberto Collini upa, da bo uspel zbrati in prepričati vse tiste levosredinske liste, ki so razpršile moč leve sredine, da gredo na volišča in glasujejo za prenovo Gorice, ki jo sam obljublja.

V novem goriškem občinskem svetu bosta gotovo sedela predstavnika stranke Slovenska skupnost Marilka Koršič in Walter Bandelj, na listi Demokratske stranke je bil izvoljen tudi David Peterin.

Kako bo šel drugi krog volitev, bomo videli; koga smo in bomo mi podprli, je seveda jasno od vedno.

Zato mirno zavračamo podtikanja, češ da smo vedno pristranski.

Nismo, le vemo, kdo smo!

In bomo zato podprli tiste naše kandidate in liste, ki tudi vedo, kdo so.

Najbrž bi bilo preveč, če bi sedaj pričakovali, da bi kdo odstopil, ne? Ni namreč v navadi, da se pri nas sprejemajo odgovornosti za zgrešena dejanja, a časi so drugačni. Če se ne bomo zresnili, bomo še nekaj časa lahko res prejemali klofute, kakršna je tista v Devinu Nabrežini, a bo kaj kmalu tudi prišel čas, ko ne bo nikogar več, ki bi lahko prejemal klofute!

Da, v mislih imamo vse vpletene, v slogi je namreč še vedno moč, razpršenost in mlačnost pa naša gotova narodna smrt!

Letošnje geslo, že sedmega dne molitve in posta za domovino, poteka pod geslom: »Premagajmo brezbrižnost!«

Brezbrižnost pomeni, da nam je vseeno; da nas ne zanima razlika med resnico in lažjo; med tem, kar je za nas dobro in kaj je za nas škodljivo. Zato brezbrižnost lahko enačimo s samomorom, z uničevanjem lastnih korenin in temeljev, s sovraštvom do sebe.

Svoboda ne temelji na brezbrižnosti, na zanemarjanju realnosti, na begu v individualizem, egoizem, hedonizem in potrošništvo. Nasprotno, brezbrižnost nas vodi v suženjstvo in v smrtonosni prepad in propad. Diskriminacija je potrebna. Potrebno je razlikovati med dobrim in zlom, da se lahko prav odločamo.

Če želimo živeti v polnosti, potrebujemo stik z resničnostjo. Zdrava pamet nam pove, kaj je za nas v resnici dolgoročno koristno in ne le trenutno prijetno. Za pristno življenje je potrebno upoštevati, kdo v resnici smo, kako smo »narejeni«, katere so naše resnične potrebe. Osamljenost, sovraštvo, brezbrižnost, preziranje drugih in brezčutnost do trpečih, je v resnici v nasprotju s človeško naravo.

Brezbrižnost v človeškem srcu se kaže na vseh področjih življenja, kot:

–        Brezbrižnost do države, domovine, ljudstva, naroda, jezika, vere…

–        Brezbrižnost do resnice. Izogibamo se resnici o preteklosti in resnici o sedanjosti… Pogosto slišimo zavajajoče slogane: »Nehajmo se ukvarjati s preteklostjo!« Pri tem pozabljamo, da je naš odnos s preteklostjo, sedanjost.

–        Brezbrižnost do vzgoje otrok in mladih, ki drvijo v pogubo, ker nimajo nikogar, ki bi se zavzel zanje! Starši in stari starši, imejte čas za otroke, igrajte se z njimi! Pozivam starše in pedagoge, da neprestano nadzorujejo in presojajo vzgojne načrte in programe ter do njih zavzemajo kritično stališče.

–        Brezbrižnost do brezposelnih, bolnih, revežev vseh vrst. V naših glavah je prepričanje: »S tem naj se ukvarjajo socialne ustanove!«

–        Brezbrižnost do vojn, ki povzročajo begunske vale. Rečemo: »Nič ne moremo!«

–        Brezbrižnost do narave in do zakonitosti, ki so v naravi…

–        Brezbrižnost do raznovrstnega nasilja in hudobije.

–        Brezbrižnost do svoje duše, do glasu vesti, ki govori v naši notranjosti.

–        Predvsem pa: brezbrižnost za svojo prihodnost in za večno življenje!

Ne le brezbrižnost! Med nami je prisotno zavzemanje za zlo.

Zavzemanje za laž! Zavzemanje za nasilje nad tistimi, ki nasprotujejo smrtonosnim ideologijam današnjega  časa. Med nami ni prisotna le korupcija, temveč zavzemanje za korupcijo in ščitenje korupcije. Med nami je prisoten satanizem.

Zato potrebujemo eksorcizem. Hudiča je potrebno neprestano izganjati, če želimo, da bomo živeli in preživeli, če hočemo bit zdravi in srečni. Jezus je svojim učencem med drugim naročil: »Hudobne duhove izganjajte!« (Prim. Mt 10,8). Povabljeni smo v duhovni boj, ki je boj s Satanom in hudobnimi duhovi, boj s svetom – z ljudmi, ki so se predali Satanu in hudobnim duhovom; ter v boj z zlom, ki se poraja v nas samih. Boj med ponižnostjo pred Bogom in ošabno samozadostnostjo poteka neprestano, skozi vso zgodovino človeštva. To ni le sporočilo Fatime, to je sporočilo Svetega pisma, to je sporočilo Božje besede, sporočilo Evangelija! Se bomo kristjani v imenu relativizma, ki trdi, da med lažjo in resnico ni razlike, da se je potrebno odpovedati vsaki diskriminaciji, da smo vsi enaki, da je treba biti strpen do vseh resnic (med katerimi so tudi laži!)  odrekli Božji besedi? Se bomo odrekli svojemu temelju? Smo Cerkev ustanovili mi? Smo bolj pametni, kot Bog, ki je že v raju napovedal kači (Satanu):  »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto« (1 Mz 3,15). Kristjani te besede nanašamo tudi na Marijo, ki jo kot Brezmadežno upodabljamo s kačo pod njenimi nogami.

Danes so na pohodu nove ideologije, novi fašizmi, novi totalitarizmi, novi apokaliptični zmaji, nove zveri, katerim je potrebno odločno reči: »Ne!« Zelo jasno je potrebno razlikovati med sovraštvom do muslimanov in nestrinjanjem z islamističnim fašizmom, ki z ustrahovanjem in usmrtitvami zahteva, da ljudje sprejemajo islam. Najhujša ideologija naše dobe je »gender«, ideologija spola, ki bi jo lahko poimenovali: »gen-fašizem«. Zelo jasno je potrebno razlikovati med spoštovanjem oseb, ki so homoseksualno usmerjenje in ideologijo »gender«, ki se nasilno polašča vzgoje otrok, »Gaystapo« pa si sistematično prizadeva za ustrahovanje in preganjanje tistih, ki nasprotujejo homoseksualni ideologiji. Res je, da nekatere istospolne osebe doživljajo krivice in so prepuščene revščini, vsekakor pa stoji za homoseksualnim lobijem velik kapital, ki nasilno kroji medije, politiko, gospodarstvo in vzgojo ter pušča za seboj opustošenje. Glavni cilj te nasilne revolucije je uničenje »klasične« družine. Bo na svetu res zavladal raj in bodo geji res srečni, ko bodo istospolne skupnosti imele enake pravice, kot heteroseksualne družine in ko bo tudi zaradi zgrešene vzgoje, še veliko več permisivne seksualnosti in še manj trdnih družinskih skupnosti?

Je demokracija v tem, da ploskamo tistim, ki demos – ljudstvo, uničujejo?

Odprimo oči! Danes je potrebno, bolj kot kadarkoli doslej, na glas reči: »S skupnimi močmi zaustavimo in preprečimo vse totalitarne ideologije!« Ne gre za ustavitev levice ali desnice. Tako levica, kot desnica sta v politični areni potrebni in dobrodošli. Brez dveh moštev, še nogometa ni mogoče igrati. Zaustaviti je potrebno totalitarizme!

Potrebno je moliti in se postiti za osvoboditev od politikov, ki živijo od politike namesto za politiko in se odločajo za škodljive projekte. Potrebno je reči ne politikom, ki so, namesto, da bi bili voditelji ljudstva, pokončevalci ljudstva. Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju!

Molimo za zdravo pamet, za osvoboditev od teorij, ki ne upoštevajo niti zdravega kmečkega razuma, niti vrhunske znanosti. Vera od nas zahteva, da presojamo, da izostrimo razum, ki nam je dan od Boga. Vera ni v nasprotju z razumom, kot so nam vcepljali v glavo, ampak zahteva vrhunski razum.

Jezus je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22, 21). To pomeni, da se kristjani zavedamo potrebnosti in pristojnosti državnih oblasti, istočasno pa se zavedamo, da »cesarjem« ne smemo dati v roke tega, kar pripada Bogu. V deliriju svoje vsemogočnosti in samozadostnosti današnji oblastniki mislijo, da lahko odločajo o vsem, da lahko spreminjajo Božje zapovedi, določajo katere pravice imajo njihovi državljani… Kako povsem drugačni so ti politiki od Abrahama Lincolna, predsednika ZDA, ki je v času ameriške državljanske vojne, l. 1863 razglasil dan ponižanja, posta in molitve. Za to dejanje se je odločil, ker je priznaval Boga, se zavedal obstoja zla in je veroval v odpuščanje.

Kristjani se zavzemamo za laično državo, ki ni laicistična, ateistična ali celo satanistična država; država katere smisel bi bil v tem, da zatre vse religije. Pristna laična država, za katero se zavzemamo tudi kristjani, je v tem, da se pripadniki različnih verskih, političnih, nacionalnih in kulturnih opredelitev v medsebojnem spoštovanju in iskrenem dialogu skupno prizadevamo za to, kar je dobro za prav vsakega posameznika in za vse skupaj. To ni možno, če smo drug do drugega brezbrižni ali celo sovražno razpoloženi. Različnih religij znotraj laične države ne smemo nasilno nadomestiti z t. i. »nevtralnostjo«, ki seveda še zdaleč ni nevtralna, temveč je ideologija, ki skuša zatreti vse drugače misleče.

Bog ne more nič brez naše svobode.

Dragi bratje in sestre, prostovoljno in po zavestni ter svobodni odločitvi, se trudimo živeti po Evangeliju, ki je veselo oznanilo – oznanilo pristnega življenja. Nikakor nismo ogroženi, če drugi pripadajo drugačnim religijam in svetovnim nazorom. Priznavamo versko svobodo in se zanjo zavzemamo. Veselimo se skupnega iskanja skupnega dobrega; tega, kar je dobro za vsakega posameznika in celotno družbo.

Za to iskanje pa je potreben napor, žrtve, molitev, post, treznost, iskreni dialog, medsebojno spoštovanje in ljubezen. Ne moremo prav razumeti Jezusovega Srca, katerega praznik jutri obhajamo, če nismo pripravljeni na Božji oltar prinašati tudi svojega prispevka za domovino in vso človeško družino; tudi svojih žrtev za grešnike.

Največji greh je, če ne delamo dobrega. Največja sreča je hoditi po poti blagrov.

Bogdan Vidmar, Bovec

Janez Mihovec – Kal Globocaj

Kras deluje kot rešeto. Tla iz apnenca ne drže vode in vse padavine praktično v trenutku izginejo v podzemlje. Vendar je voda življenskega pomena za preživetje Kraševcev. Da bi jo zadržali na površju so Kraševci v toku stoletij po Krasu zgradili vrsto kalov in lokev v katerih se je zadrževala voda in služila napajanju živine in oskrbi prebivalstva.

V zadnjem stoletju jih je vrsta propadla, a veselje do kulturne dediščine je povzročilo, da jih danes spet obnavljajo. S tem tvorijo edinstven ekosistem in kulturno krajino.

Morda največji je ob avtocesti Kozina – Sežana pri vasi Brestovica pri Povirju. Tik pred vasjo pustimo vozilo in se po kolovozih čez drn in strm potepemo do Kala Globočaj. Jezero v brezvodni pokrajini ima sto metrov premera in je prava paša za oči.

Pred tednom dni je v starosti 87 let preminil Helmut Kohl, nekdanji kancler, ki je Nemčijo vodil v obdobju nemškega združevanja in uvajanja evrskega območja. V svoji politični karieri je zaslovel kot »mož, ki je združil vzhod in zahod«, iz naslednjih sedmih navedkov pa je razvidno, zakaj je dobil vzdevek »arhitekt vnovičnega združevanja«.

· »Mir mora biti nekaj več kot le odsotnost vojne.« (14. december 1995)

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanovljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheimje podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

Vir: Kavarna Hayek

Evropska komisarka Violeta Bulc je včeraj – v seveda povsem politični piarovski maniri – prišla v Ljubljano povedat, da je Slovenija na februarskem razpisu za nepovratna sredstva EU (iz instrumenta za povezovanje Evrope – CEF) pridobila skupaj 63 mio evrov, od tega dobrih 44 mio za pripravljalna dela na projektu drugi tir. To je seveda odlična novica, saj pač “zastonj” dobimo 44 mio evrov nepovratnih sredstev (to ni čisto res, saj jih bomo prej vplačali v EU proračun, nato pa del teh prek razpisa dobili nazaj). Vendar pa je problem v tem, da je Slovenija zaradi neresne prijave pred dvema letoma (februar 2015) izgubila za skoraj 385 mio evrov nepovratnih sredstev za drugi tir. Z odobrenimi 44 mio evrov je ministrstvo za infrastrukturo še vedno za 340 mio evrov “v minusu” glede nepovratnih sredstev.

Poglejte spodnjo tabelo iz januarja 2015 narejene študije o možnostih financiranja 2. tira Koper – Divača (ki sva jo naredila s kolegom Alešem Groznikom), ki je pokazala, koliko nepovratnih EU sredstev bi lahko dobila Slovenija za financiranje gradnje 2. tira. Če bi le maksimalno izkoristila vse tedanje možnosti (možnost 85% sofinanciranja iz nacionalne kohezijske ovojnice in možnost 40% sofinanciranja iz rednega dela kohezije), bi Slovenija za 2. tir leta 2015 lahko dobila 385 mio evrov.

Več: Damijan blog

Urejam specialistično preiskavo za skoraj devetdesetletnega očeta. Na specialističnem pregledu pred kratkim je celotno družino sprva pozitivno presenetil specialist, ki si je za pregled vzel skoraj dve uri in se s pozornostjo pogovarjal z očetom. Napotil ga je na zahteven pregled – sestra pravi, da z elektronsko napotnico. Rad bi izvedel, kdaj torej ima oče pregled. Napotijo me na drugo ambulanto. A na lokaciji, kamor naj bi napotnica prišla (in kjer mi šele po več poskusih odgovorijo na telefonski klic, po elektronski pošti pa sploh niso dosegljivi), pravijo, da elektronskih napotnic ne uporabljajo. Kakorkoli, je oče pri njih na seznamu? Sicer zelo prijazna sestra iz neznanega razloga tega ne zna povedati. Danes so pošiljali na domove obvestila o pregledu, pravi. Če ta teden oče ne dobi pošte, pomeni, da prva ambulanta ni uspela poslati elektronske napotnice drugi. Ki pa, kot rečeno, elektronskih napotnic sploh ne sprejema. Torej bo spet potreben pogovor s prvo ambulanto. Sicer pa je čakalna doba za ta drugi pregled 3 leta, doda z na videz nevtralnim glasom, v katerem pa zaznam tihi: če bo sploh še imelo smisel. Ali pa morda tudi: razen, če nimate kakšne zveze…

Tri leta… V treh letih popolnoma ozdraviš, umreš ali pa se stanje nepopravljivo poslabša. Tri leta… Razmišljam, za katero zdravstveno stanje bi bil pregled čez tri leta sploh še lahko relevanten, še zlasti za nekoga, ki se bliža devetdesetim. Morda za bradavico. Ampak še bradavica na najbolj neljubem mestu bi se čez tri leta verjetno sama posušila in odpadla.

Sem v srednjih letih in se zdravnikov na srečo še kar dobro izogibam. Lahko celo mine leto brez obiska. A očetov primer tudi v meni obudi vse boleče izkušnje z našim zdravstvom.  Tega, kar bom napisal, zdravniki morda ne bodo veseli. A pacienti tudi ne.

Najprej: nekdo bi moral imeti pogum in glasno povedati, da z obstoječim prispevki za zdravstvo (obvezni in dopolnilni del) seveda ni mogoče zagotavljati tega, kar Slovenci od zdravstva pričakujejo: nemške storitve po jugoslovanskih cenah. Tudi če upoštevamo sredstva, izgubljena prek marž dvornih dobaviteljev, slabo organizacijo in komunikacijo (gl. zgoraj) ter korupcijo, se račun ne izide. Tudi za druge zdravstvene sisteme ne. Celo na zahodu marsikje vsaj sprejemni del zdravstvenih ustanov že nekoliko spominja na poljske bolnišnice prve svetovne vojne ali srednjeveške špitale. Paradoks napredka v medicini je, da postaja zdravljenje vse težje dostopno: več kot bo odkritih možnosti zdravljenja, težje bo zanje zagotavljati javna ali zasebna sredstva za naraščajoča pričakovanja vse številčnega starajočega se prebivalstva, ki živi vse dlje in zato zboleva za novimi in novimi boleznimi.

Naš zdravstveni sistem je rešitev za nerešljivi zdravstveni sudoku našel v vrstah: na koncu, recimo čez tri leta, boste res prišli na vrsto za še tako zahteven in drag pregled. Seveda je zelo možno, da vam takrat ta pregled ne bo več v pomoč ali pa se boste iz večnosti ozirali na srečneža, ki bo prevzel vaše mesto v vrsti.

Drugič: Slovenci še kar naprej preveč oblegamo osnovno zdravstvo. Ambulante so spovednice, socialne delavnice, delivke brezplačnih tolažil. Res pa, da je treba tudi tu čakati. Težko je razumeti, da v današnji dobi še vedno ni moč organizirati zdravstvenega doma na način, da bi se pri osebnem zdravniku po telefonu ali emailu naročil na točno uro, plus minus 20 minut. Gre za slabo organizacijo? Za čustveno averzijo zdravstvenega osebja do uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev? Seveda pa tudi za prepričanost, da na videz brezplačni pregled ne more škoditi pri vrsti zdravstvenega stanja, ki ga lahko v nekaj dneh odženem sam s počitkom in paracetamolom. K temu prispeva tudi zakonodaja, ki za vsak dan odsotnosti z dela zahteva zdravniško potrdilo. Težko je razumeti, da tega pri nas ni mogoče urediti tako, kot je to v razvitem svetu.

Tretjič: s sistemom izobraževanja, usposabljanja in regulacije zdravniškega poklica  je država (ob tihi podpori zdravnikov) ustvarila kasto zelo dobrih serviserjev človeškega telesa. Skozi medicinsko fakulteto se prebijejo le ljudje z jekleno vztrajnostjo in/ali enako močnimi ambicijami, da postanejo del posvečene kaste, ki si ne želi konkurence in ki bolj kot spoštovanje vzbuja strah. Ste tudi vi že imeli občutek, da se zdravstveno osebje o vašem človeškem stroju vpričo vas pogovarja, kakor da niste prisotni? In čeprav je res, da se zdravnik ne more razjokati ob vsaki, še tako srce parajoči človeški zgodbi, se vendarle zdi, da sistem izobraževanja zdravnikov namenja le kozmetično pozornost etiki. V dobi agresivne sekularizacije je etična dimenzija sploh prišla na slab glas kot politično nekorektna, sumljiva, komaj še tolerirana.

Vladna zdravstvena reforma bo morda naslovila tudi katerega od problemov sedanjega sistema (denimo vprašanja standardov). Nič pa ne kaže, da bi se posvetila trem gornjim naglavnim grehom. Medtem čakamo.

Ob prvem dvigu slovenske zastave leta 1991 si še v sanjah nismo predstavljali, da se bo simbol rdeče zvezde po 26 letih malikoval na javni prireditvi sredi glavnega mesta Republike Slovenije, je ogorčen Tone Krkovič.

Slovenska kritična javnost, ki je sicer že navajena zakulisnega izčrpavanja Nove Ljubljanske Banke in drugih sumljivih poslov odgovornih, je v zadnjem času pretresena ob informaciji, da je NLB v letih 2009 do 2010 oprala skoraj milijardo dolarjev umazanega denarja iz Irana, ki je bil v tem času pod mednarodnim embargom. Imena takratnih predsednikov in članov nadzornih svetov in uprav NLB so znana. Znana so tudi imena takratnega guvernerja Banke Slovenije, ministra za finance, predsednika vlade, ministrice za notranje zadeve, generalnega direktorja slovenske policije, direktorja kriminalistične službe, itd.

Vsi ti so bili očitno pravočasno seznanjeni s čudnim izvorom tako velikih denarnih sredstev in čudnih naslovov, katerim je NLB nakazovala ta sredstva, pa vendar je vodstvo NLB iranskega »poslovneža« celo oprostilo plačila prilivne provizije in mu omogočilo celo uporabo osebne spletne banke (Proklik). Na črnem finančnem trgu so provizije za tako pranje umazanega denarja zelo visoke. Ni pa znano, pri kom naj bi to provizije končale.

Glede na to, da gre za celo vrsto bančnikov, politikov, kriminalistov, itd., ki so vedeli za vse to in pri tem molče soglašali ali celo aktivno sodelovali, šele pod pritiskom vse očitnejših informacij iz tujine pa z dejavnostjo prekinili, in še to s čim večjo zakasnitvijo, menimo, da gre za utemeljen sum organiziranega kriminala velikih razsežnosti.

Zato javno sprašujemo:
— generalnega državnega tožilca, Draga Šketa
— direktorja urada za preprečevanje pranja denarja, Darka Muženiča,
— generalnega direktorja slovenske policije, Marjana Fanka,

in odgovorne njim nadrejene:
– ministra za pravosodje, Gorana Klemenčiča,
– ministrico za finance, Matejo Vraničar Erman,
– ministrico za notranje zadeve, Vesno Györkös Žnidar, in
– predsednika vlade, dr. Mira Cerarja:

Kaj ste, oziroma kaj boste storili, da se ta utemeljeni sum organiziranega kriminala razišče, kriminal pa preganja po uradni dolžnosti?

Predsednika uprave NLB, Blaža Brodnjaka, pa sprašujemo:

Ali ste po razkritju pranja denarja odredili kakšen nadzor in ugotavljanje odgovornosti znotraj banke?

Ljubljana, 23. junij, 2017

France Cukjati
predsednik ZzR