Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. V demokraciji mediji, ustanove­ civilne družbe, pravosodje in druge javne ustanove pomembno vplivajo na delovanje ter na rezultate političnega procesa. Dolgoročno prispevajo k oblikovanju političnih stališč volivcev, bolj redko pa posežejo v politiko neposredno, tako da brez volitev dosežejo odstop nosilcev javnih funkcij.

Vtis, da je v zahodnih demokracijah standard, da politik odstopi, čim se večina javnosti strinja, da se je razkrila zanj kakšna resnična ali neresnična neprijetnost, nastane zato, ker do nas pridejo­ predvsem novice o dejanskih odstopih, ne pa tudi o vseh tistih, mnogo številnejših, obtožbah in sumih, ki so razburkali politično prizorišče, a niso imeli konkret­nih kadrovskih posledic. Razkriti sumi kaznivih ali nemoralnih dejanj, ki se lahko pozneje izkažejo tudi za neutemeljene, morajo dobiti še kakšen dodaten pospešek, da odnesejo prizadetega politika. Ti dodatni razlogi so:

1. Če politik ne obvlada svojih pristojnosti in je tako po mnenju zaveznikov kot nasprotnikov neučinkovit ali celo opravilno nesposoben.
2. Kadar je očitano dejanje izrazito v nasprotju z vrednotami politične opcije, ki jo politik zastopa, in ga tudi njegovi volivci prepoznajo kot dvoličneža.
3. Nosilec očitkov, ki je nesporna­ moralna avtoriteta v družbi, lahko pomembno prispeva k odstopu.
4. Če zaradi očitkov politik ne more več sodelovati v zavezništvu in hkrati želi, da zavezništvo obstane.

Po medijsko zelo dobro plasira­nih ugotovitvah Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je jasno, da lahko k odstopom obeh politikov, ki sta na udaru komisi­je, prispeva le četrti razlog. Neučinkovitosti jima ne gre očitati, z večino dejanj, ki jima jih očita komisija, so bili njuni volivci seznanjeni že pred zadnjimi volitvami in jih niso vzeli za zlo. KPK ne more skriti svojega političnega aktivizma in tudi ni brezprizivna moralna avtoriteta.

A politik, ki mu je mar politična kariera, o smiselnosti obstoja političnega zavezništva ne odloča sam. Upoštevati mora tudi želje svojih volivcev in/ali interesih sku­pin, ki ga podpirajo. Zoran Janković se je tako moral oddalji­ti od procesa iskanja novega mandatarja, najbolj zvesti volivci Janeza Janše pa bi se težko sprijaznili z njegovim odstopom.

Vir: Družina

// ]]>

PREJELI SMO. Spoštovani,

Zbor za republiko je v Ljubljani pripravil prvo v nizu javnih tribun, ki bodo potekale v njegovi organizaciji po Sloveniji in na kateri so publicist dr. Boštjan M. Turk, nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar, nekdanji predsednik Državnega zbora France Cukjati ter evropski poslanec dr. Milan Zver spregovorili o kvaliteti pravne in pravične države, aktualnih razmerah, pa tudi o tem, kdo nam je v resnici ukradel državo. Govorniki so v svojih nagovorih tudi podprli predsednika Vlade RS in predsednika SDS Janeza Janšo.

Nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar je v svojem nagovoru spregovorila o slovenski zakonodaji ter izpostavila nekatere zakone, ki so po njenem mnenju napisani »le na pol.« »Po drugi strani pa se pišejo zakonski teksti, ki materijo prenormirajo in kmalu ugotovimo, da ne urejajo vseh situacij in jih je potrebno spet in spet popravljati,« je dejala. Izpostavila je tudi, da bi morali zakoni biti jasni in da ne smejo zapovedovati nemogočega. Po njenih besedah se nam je takšno pravno stanje, kakršnega imamo danes, primerilo zato, ker smo se v času samoupravljanja naučili pravne latovščine ter ideološkega pripravljanja zakonov. Po njenem mnenju je v prejšnjem sistemu veljajo pravilo: »če bo delovalo bo, če pa ne, bomo popravljali.« Tudi današnje pisanje zakonov je podobno licitaciji idej, interesov ter vplivanju lobiranj. »Namesto da bi pripravi zakonov posvetili čas, se preveč posveča parcialnim interesom in idejam,« je dejala Brezigarjeva. Po njenih besedah je današnji problem tudi v tem, »da po volitvah postavimo vlado, ji damo mandat za ukrepanje, ko pa ta resno vzame svoje delo, se jo poskuša onemogočiti.«.Brezigarjeva je bila tudi mnenja, da si nekateri v Sloveniji očitno želijo »anarhijo in anomalije.« “Tudi medijsko podprto poudarjanje skorumpiranosti vseh, pripelje le k moraliziranju tipa »vsi kradejo, vsi so sprijeni,” je dejal in poudarila, da to ne drži. “Ni res, ne kradejo vsi. So ljudje, ki so že dokazali, da delajo v interesu naše skupnosti,« je v nagovoru poudarila nekdanja generalna državna tožilka. V nadaljevanju je spregovorila tudi o nedavnih demonstracijah, ki so po njenem mnenju povsem legitimna pravica ljudi. »Obešanje lutk, zastraševanje s pohodi po domovih, zahteve po spremembah na cesti, pa ne predstavljajo želje po pravni državi,« je poudarila.

Brezigarjeva je spomnila tudi na ocene slovenskega pravosodja, ki jih je že pred časom podal nemški sodnik Norman Doukoff, ki je izpostavil, da ima Slovenija 50% sodnikov več na prebivalca kot Nemčija, da sodniki naredijo manj in da ni prišlo do sprememb v mentaliteti sodnikov. Po omenjenih ocenah je slovensko pravosodje ostro protestiralo pri nemškem veleposlaništvu v Ljubljani, namesto, da bi se zamislilo nad ugotovitvami. “Problemi v pravosodju pa so ostali,” je dejala.

Nekdanja generalna državna tožilka je še dejala, da tokratna javna tribuna pomeni neke vrste poziv za javni diskurz, »kjer se poslušamo in slišimo, kjer je podlaga za debato zavedanje, kaj je prav in kaj narobe in da se s državo zaradi lobističnih, morda tudi kriminalnih interesov, ne bi smeli igrati.«

France Cukjati, nekdanji predsednik Državnega zbora, je izpostavil zaskrbljenost nad državo in vsem, kar se dogaja zadnje mesece. »Verjetno bi morali že zdavnaj, zadnji čas pa je sedaj, kritično presoditi, kaj se plazi po naši domovini,« je dejal Cukjati. V tem pogledu je izpostavil demonstracije v Mariboru, kjer je 2000 ljudi zahtevalo odstop župana Kanglerja, ki je bil izvoljen na demokratičnih volitvah v prvem krogu in z večino glasov. Po njegovem mnenju je bilo izmed teh 2000 ljudi kar nekaj posameznikov, ki živijo izven volilnega okraja Maribora, nekaj je bilo mladoletnikov, tako da bi lahko govorili o tem, da je približno 900 volilnih upravičencev oziroma 1% volivcev zahtevalo Kanglerjev odstop. »En odstotek volivcev je zahteval odstop Kanglerja in ga tudi dosegel. Kaj pa drugih 99%? Ali je to prav? Bomo na tak način dosegli pravno državo? Kaj pa pravično državo?« se je vprašal Cukjati. Ob tem je poudaril, da se je tovrsten način legitimacije prelil tudi v Državni svet, ki nadzira Državni zbor. »Tam je večina »brezmadežnih« svetnikov rekla: »ne, Kangler pa ne sodi sem« in mu niso potrdili mandata. Je to pravna država? Kaj pa če bi večina rekla, Janković ne sodi v parlament in mu ne bi potrdili mandata. Kaj bi se zgodilo?,« se je v nadaljevanju še spraševal nekdanji predsednik Državnega zbora. Po njegovem mnenju pa se tovrstni “poulični linč” ni začel na demonstracijah, temveč je s tovrstnim linčem pričel aktualni predsednik Državnega zbora, ki je enega od poslancev pozival naj »izgine iz parlamenta«. France Cukjati je bil ob tem mnenja, da ko je nekdo izvoljen na demokratičnih volitvah, ga nihče ne more metati iz parlamenta, temveč mora oditi le v primeru, če so bile volitve neveljavne, ali pa če je bil obsojen na zaporno kazen. »Poulični linč se prenaša v najvišje državne institucije, mi pa to mirno gledamo, mediji to celo pozdravljajo, predsednik parlamenta pa ob tem dobiva politične točke,« je dejal Cukjati. Poudaril je, da je sodba in obsodba posameznikov stvar pristojnih sodnih organov, ne pa predsednika Državnega zbora.

V nadaljevanju je spregovoril tudi o nedavno objavljenem poročilu protikorupcijske komisije ter izpostavil mnenje sodnega cenilca, ki mu je v pogovoru dejal, da če bi sodni cenilec tako ocenjeval nepremičnine Janeza Janše kot je to delala protikorupcijska komisija, bi naslednji dan izgubil licenco. »Toliko nerazumljivih in neumnih stvari je v tem poročilu, da se čudim, da ga resni ljudje resno jemljejo,« je še dejal Cukjati. Ob tem je izpostavil tudi ravnanje koalicijskih partnerjev, kjer so pohiteli s komentiranjem le-tega, ne da bi predsednika SDS povprašali o navedbah iz poročila.»Ker predsednika SDS nihče od koalicijskih partnerjev ni povprašal o tem, ali to, kar piše v poročilu drži, temveč so takoj javno pozivali k odstopu, najdem samo eno razlago, in to je, da je bilo vse že vnaprej dogovorjeno,« je dejal France Cukjati.

V nadaljevanju pa je izpostavil mnenje, da če bi predsednik Vlade RS Janez Janša odstopil, bi to pomenilo, da legitimira postopek, ki ga je izvedla protikorupcijska komisija. Poudaril je še, da so iz Janeza Janše simbol demokracije, svobode in ponosa, naredili tisti, ki ga s permanentnim linčem in permanentno lažjo ter konstrukcijo afer želijo odstraniti s političnega prizorišča. » Če bi bil tukaj, bi mu rekel, Janez zdrži, zaradi naroda,«je bil jasen Cukjati.

Svoj nagovor pa je nekdanji predsednik Državnega zbora zaključil z besedami: »V Sloveniji se ustvarja kraljestvo laži in diskreditacij, državne institucije, kot je protikorupcijska komisija, pa dobivajo podobo komisije za diskreditacijo. Mi pa, ali bomo še vedno tiho in molče pustili, da nas peljejo v Barbara rov?«

Evropski poslanec dr. Milan Zver je v svojem nagovoru spregovoril o pismu, ki so ga poslanci EPP posredovali Hermanu Van Rompuyu in v katerem so pojasnili dogajanja v Sloveniji. Primerjal je tudi okoliščine in metode ter sredstva, ki so bila uporabljena v času afere Depala vas s temi, ki so uporabljeni danes. Po njegovih besedah pa je namen tako pri aferi Depala vas kot pri tokratnem poročilu protikorupcijske komisije enak: zrušiti Janeza Janšo.Dr. Milan Zver je bil v nadaljevanju tudi mnenja, da bi bilo potrebno intenzivirati pomladno gibanje, za katerega so nekateri rekli, da je mrtvo in da nima več smisla sanjati o vrednotah, ki jih je zagovarjal DEMOS. »Sam pa menim, da je vsaj naša politična opcija, tem političnim ciljem trajno zavezana. Ponesimo iz tovrstnih srečanj ta duh in to sporočilo pomladi dalje po Sloveniji,« je dejal dr. Zver.

V nadaljevanju je spregovoril tudi o poročilu protikorupcijske komisije, ki da je nezakonito in neustavno in pri katerem je komisija kršila člene lastnega poslovnika. »Po strokovno-vsebinski plati je poročilo slabo in nima pravne veljave, vprašljiva pa je tudi politična motiviranost« je dejal ter ob tem poudaril, da je predsednik SDS obenem glasno in jasno zanikal vse obtožbe iz omenjenega poročila. Po Zverovem mnenju so bile pri konkretnem poročilu predsedniku SDS kršene osnovne pravice, ki so mu zagotovljene po ustavi.

Evropski poslanec je obenem izrazil tudi zaskrbljenost nad koalicijskimi partnerji, ki so pohiteli z javnimi izjavami po odstopu predsednika Vlade RS in ki ga niso povprašali za obrazložitve navedb v poročilu. Po njegovem mnenju pa bo v naslednjih dneh in tednih resnica prišla na plan tudi kar se tiče takšnih ali drugačnih ozadij in nečistih namenov nekaterih.

Publicist dr. Boštjan M. Turk pa je v svojem nagovoru izpostavil diskreditacije, ki jih je bil v zadnjih letih deležen predsednik SDS Janez Janša, prav tako je osvežil spomin na zavajanja in manipulacije v aferi Patria v predvolilnem obdobju v letu 2008. »Živimo v času, ko so sodbe napisane, še preden se karkoli zgodi in ko je medijska pot določena,« je dejal dr. Boštjan M. Turk. Izpostavil je še, da bo tisti, ki bo predlagal konstruktivno nezaupnico, bodisi jo bo podprl, pripadal pa bo strankam, ki so to vladno koalicijo v letu 2012 oblikovale, odgovoren za destabilizacijo države. »Naša dolžnost je, da pozovemo vladne stranke, da najdejo enoten jezik in enotnost in da Slovenijo popeljejo naprej,« je še menil dr. Boštjan M.Turk.

Zbor za republiko

Foto: Politikis

// ]]>

Totalna vojna

Ko je pred Božičem, v času priprav na vseslovensko vstajo, ustavno sodišče v zvezi z uresničitvijo socialnih pravic in delovanja države prepoznalo protiustavnost stanja, v katerega bi nas z referendumskimi pobudami pripeljali sindikati in opozicija ter iz tega razloga zavrnilo pobude za referendum o slabi banki in državnem holdingu, je bilo rečeno, da predstavlja ta odločitev zadnji branik slovenske suverenosti, ki ohranja blaginjo v naši deželi in omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank.

Vseslovenska vstaja takrat okarakteriziranih in danes, na vse bolj zlorabljenem kraju zločina, javno priznanih zombijev, bitij brez lastne volje, je izzvenela bolj ali manj v prazno. Na pravni ravni je namreč najvišja sodna instanca za varstvo ustavnosti zagotovila, da Slovenija učinkovito sanira bančni sektor ter vzpostavi trensparentno razpolaganje z državnim premoženjem. Gre za prve korake pri konsolidaciji javnih financ. Ravno zato je »koalicija nacionalnega interesa«, ne več pod vodstvom opozicije, temveč organizatorjev vseslovenskih vstaj, sindikatov in raznih pravičniških gibanj, katerih jedro tvorijo močno politično etablirani posamezniki, vzpostavila stanje totalne vojne. Dolgo vzdrževan aksiom o prepovedi vsakršne, tudi razumne kritike svetih stališč ustavnega sodišča, tako na primer v zadevi prepovedi konfesionalne dejavnosti v šolah kot v zadevi izbrisanih, se je v trenutku sesul. Celo osnovna matematična pravila so bila naenkrat obrnjena na glavo. Množica nekaj tisoč protestnikov je čez noč po pripovedovanju nekaterih celo numerično dobila večjo težo kot 586.923 volivcev še aktualne vlade.

Neka komisija

Po odločitvi zbora devetih z Beethovnove je nastala panika na dvorih udeležencev pajdaške sprege bank in politike. Možnost razkritja največjih kriznih dobičkarjev iz časa socialistične koalicije je terjala takojšnjo akcijo. Spomnim se, kako smo še kot kratkohlačniki spremljali dogodivščine junakov iz risanih filmov, katerih skupni imenovalec je bil brezkompromisen boj proti zlu. Pol človek in pol robot, nekdanji policist, poimenovan Robocop, je vodil pravičen boj zoper korupcijo in kriminal. Vedno je znal presoditi, kaj je prav. Kljub programiranemu izvrševanju ukazov je v trenutku, ko ga je sicer program silil v neko dejanje, ki bi bilo glede na konkretno situacijo zakonito, vendar širše gledano krivično in v končni posledici v nasprotju s pravom, znal uporabiti svojo človeško naravo in najti pravo rešitev ter zaobiti programiran ukaz.

Za preklop iz programiranega delovanja je očitno potreben pogum in sposobnost razločevanja zrnja od plev. Atomsko bombo je kmalu po novem letu, ko si niti še nismo dodobra oddahnili od novoletnih voščil, vrgla Komisija za preprečevanje korupcije. V času, ko bi aktualna vlada na pripravljenem terenu sprejetih reformnih ukrepov morala še dodatno zavihati rokave, se je zgodilo tisto, kar bi glede na vrednost cash flowa v zvezi z reformami lahko pričakovali. Reformni koaliciji je bil zadan knockout. Zadnji sodnikov žvižg, po izteku desetdnevnega moratorija, pride očitno na dan vsesplošne stavke javnega sektorja, ko bodo celo najmlajši ostali brez ustavno zagotovljenega varstva v vrtcih, čeprav jim ga sicer po besedah glavnega sindikalista ne more vzeti nihče. V obstoj načrta »koalicije nacionalnega interesa« ni več mogoče dvomiti.

Na pot totalitarizma

Žal je v igri preveč. »Koalicija nacionalnega interesa«, čeprav ji za nacionalni interes glede na dejanja očitno sploh ni mar, bo po ustanovitvi, sicer z njihove strani najbolj kritizirane slabe banke, prevzela razdelitev večmilijardnega premoženje, ki se skriva v bilancah največje banke. Stranski učinek tega bo še dodatno prikritje bančnih goljufij pri odobravanju enormnih kreditov in pri povzročitvi do sedaj najgloblje luknje v slovenskih bankah in javnih financah. Zaradi političnih odobritev nezavarovanih kreditov in njihovega pretakanja na račune v tujini ter posledične izčrpanosti glavnih virov denarnega toka v Sloveniji je naše gospodarstvo na kolenih.

Vse kaže, da Slovenija še ni sposobna pretrgati s tranzicijo. Rdeča zvezda je še vedno močno odtisnjena v srcih mnogih, tudi tistih, ki so se ji leta 1991 v prvih bojnih vrstah postavili po robu. Res je, da Jugoslavije, hvala Bogu, ni več. Kar pa še ne pomeni, da so tudi ideje njenih gospodarskih zablod, kot recimo nacionalni interes in vseobsegajoča »partijska« država, preživele. Tako postajajo glasovi o ukinitvi ekonomske svobode vse glasnejši. Gre za pravico do zasebne lastnine na produktu lastnega dela, ustvarjanja, inovativnosti, pa tudi na zemlji in kapitalu. Največja nevarnost, ki vodi v izgubo ekonomske svobode, pa je pravzaprav zaverovanje v zmoto, da demokracija sama po sebi zagotavlja ekonomsko svobodo. Na žalost se je tudi v Sloveniji pokazalo, da je za mnoge demokracija zgolj formalni mehanizem, ki vnaprej določa postopek postavitve oblasti in postopek zakonitega sprejemanje njenih odločitev. Takšno dojemanje demokracije pa je lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja.

Foto: imdb

VABILA. 1. Zbor za republiko vabi na javno tribuno z naslovom Kdo nam je v resnici ukradel državo? oz. za odstranitev Janeza Janše so spet dovoljena vsa sredstva,

ki bo v sredo, 23. januarja 2013, ob 17.00 uri v dvorani Zavoda Antona Martina Slomška, Vrbanska cesta 30 v Mariboru.

Gosti: Dr. Matej Lahovnik, prof. na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Dr. Ivan Štuhec, prof. na Teološki fakulteti v Ljubljani/Mariboru, Mag. Bernard Brščič, ekonomist,

bodo iskali odgovore na številna vprašanja kot so:

• Zakaj še nimamo pravne in pravične države?
• Kdo in kako nam je ukradel državo?
• Je Komisija za preprečevanje korupcije izvor in orodje umazane politične korupcije?
• Je na pohodu levi fašizem?

Moderatorja bosta dr. Alenka Šverc in dr. Aleš Maver. Pridite. Za Slovenijo gre!

2. Slovenski katoliški izobraženci in Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije vas vabita na predavanje Gospodarska diplomacija Republike Slovenije in njene naloge, ki ga bo imel generalni direktor direktorata za gospodarsko diplomacijo dr. Stanislav Raščan in sicer v torek, 22.1.2012 ob 19h v Ksaverjevi dvorani pri sv. Jožefu v Ljubljani.

3. Svojo pot začenja Študijski krožek –  Ženske, ki želi ponuditi prostor vsem, ki bi želeli razmišljati o vlogi žensk v družbi. Vsak mesec bo na vrsti eno tematsko srečanje ter en večer iz cikla (Ne)znane Slovenke.

Prvo srečanje bo 23. januarja od 19.30 do 21.00, na Socialni akademiji, Ul. Janeza Pavla II. 13. Andreja Kokalj nam bo spregovorila o družbenih sporočilih, ki jih prejemajo ženske.

Drugo srečanje bo 29. januarja 2013 ob 19.30 v Galeriji družina, ko bomo z gosti – prof. dr. Jože Muhovič, mag. Evgenija Jarc, Nataša Ivanović – spregvorili o Ivani Kobilci.

Mentorica: Mojca Perat. Idejna zasnova krožka: Andreja Kokalj, Simona Osterc. Več: Socialna akademija

// ]]>

Avtor: Mitja Štular. Vir: Finance. Nedavno Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je izdala Komisija za preprečevanje korupcije, je močno odjeknilo v javnosti, za kar so učinkovito poskrbeli predsednik komisije, mediji in predstavniki nekaterih političnih strank. Predsednik komisije se je skušal že v prvem nastopu vnaprej zavarovati pred morebitno polemiko z opozorilom, da je poročilo dokončno in da bodo člani komisije postali tarča napadov s strani politike. S čustvenim zaključkom je napovedal le dve možni posledici: ali bodo vse člane komisije zaprli ali pa bo politika sprejela odgovornost in ustrezne ukrepe. Zanimivo je dvoje:

(1) da predsednik komisije ni dopustil prav nikakršnega dvoma v pravilnost postopka in zaključke komisije, kljub temu, da je poročilo rezultat enostopenjske obravnave zgolj znotraj komisije in obravnavanim osebam ni bilo predhodno predloženo, in

(2) da je k takojšnjemu ukrepanju javno pozval predvsem politiko, pri čemer so mu mediji nudili močno takojšnjo podporo. S tem se je komisija postavila v nekakšno pozicijo nezmotljivosti in implicitno sporočila, da je takojšnja medijsko-politična eksekucija obdolžencev pravilno in pričakovano dejanje. Kdor bi utegnil podvomiti v nezmotljivost, se bo znašel v vnaprej diskvalificirani kategoriji napadalcev komisije s strani politike, kar je ob vsej medijski podpori grozljivo slaba pozicija – ne glede na utemeljenost očitkov, dvomov ali kritik.

V skladu s pozicijo nezmotljivosti, ki jo želi zavzeti komisija, bi moralo biti poročilo brez napak, povsem objektivno in brez sence, pripravljeno v skladu z ustaljenimi in preverjeno pravilnimi procedurami ter z jasnimi dokazi za zapisane očitke. A temu v večjem delu ni tako. Nekaj pomembnejših netočnosti in pomanjkljivosti navajamo v nadaljevanju.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ter Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije določata, da mora komisija osnutek ugotovitev predhodno poslati obravnavani osebi v izjasnitev in mnenje. To se ni zgodilo, čeprav bi se moralo. Nelogično je sklicevanje nekaterih na izjemo, po kateri bi vnaprejšnja seznanitev ogrozila morebitne predkazenske, kazenske, nadzorne ali sodne postopke. Če bi bilo temu tako, komisija poročila ne bi smela razkriti javnosti. Nespoštovanje določila o seznanitvi je velik vsebinski problem, saj pomembno povečuje nevarnost, da komisija iz parcialno pridobljenih sicer pravilnih podatkov sestavi napačno zgodbo, obravnavana oseba pa nima možnosti, da se glede tega izjasni in predstavi svoje mnenje. Poročilo je tako lahko preveč enostransko in, če uporabimo izrazoslovje komisije, “izrazito obremenjeno s tveganji napačnih zaključkov”. Naj dodamo, da je seznanitev z osnutkom poročila tudi stalna praksa vseh služb notranjih revizij v podjetjih in bi še toliko bolj morala biti tudi praksa Komisije za preprečevanje korupcije.

Predpostavke, na podlagi katerih je komisija prišla do določenih zaključkov, ponekod niso navedene ali so napačne. Jasna navedba predpostavk je v tovrstnih poročilih nujna zato, da omogoča transparentno preverjanje zaključkov s strani vseh, ki jih poročilo zadeva. V poročilu denimo ni jasno, kako so izračunane nekatere vsote (2.4 milijona evrov in 0.21 milijona evrov), pri čemer je vsaj ena predpostavka, to je ocenjena prodajna vrednost nepremičnine na podlagi vrednotenja GURS, dokazano napačna. Takšne nedoslednosti in napake vodijo do zaključka, da je poročilo, če uporabimo izrazoslovje komisije, “izrazito obremenjeno s tveganji napak”, uporablja celo “preverljivo neustrezne predpostavke” in je zato “zavajajoče do javnosti” ter krivično za obravnavane osebe.

Iz poročila in tudi siceršnjega delovanja komisije je slutiti veliko stopnjo subjektivnosti, s katero lahko člani komisije izbirajo primere, ki jih bodo obravnavali, globino obravnave in presojanje prepričljivosti pojasnil. V določenih okoliščinah lahko to pripelje do nevzdržne neobjektivnosti, še posebej, če se pojavi nasprotje interesov med osebjem komisije, ki ga komisija ne razreši. V konkretnem primeru obstajajo zelo utemeljeni sumi o potencialni pristranskosti nekaterih članov komisije do vsaj ene obravnavane osebe. V skladu s poslovnikom komisije bi se morali člani, pri katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo že zgolj videz, da bi lahko vplivale na nepristranskost in objektivnost, izločiti. Paradoksalno in nedopustno je, da je prav Komisija za preprečevanje korupcije, ki je pristojna za presojo nasprotja interesov in ga v poročilu tudi očita, v lastnem primeru povsem zamižala.

Analiza torej jasno pokaže, da tako postopek dela komisije kot vsebina poročila ne ustrezata kvalitativnim standardom, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko opravičili zahtevo po takojšnjem odstopu obdolžencev. Odstop zgolj na podlagi tega poročila bi bilo dolgoročno škodljivo ravnanje, saj bi postavil standard, po katerem bi lahko komisija kljub postopkovnim in vsebinskim napakam ter močno utemeljenim sumom pristranskosti v postopkih brez ustreznih seznanitev obravnavanih oseb sprožala odstope kogarkoli v državi. Pri tem naj poudarim, da si državljani želimo državo brez korupcije in kriminala ter da morajo vsi, katerim se to dokaže, tudi ustrezno odgovarjati, tako politično kot kazensko. Ne moremo pa sprejeti populističnih medijskih pogromov na podlagi dokumentov in postopkov takšne (ne)kvalitete. Metode vse preveč spominjajo na čarovniški srednji vek, se vam ne zdi?

Vir: Finance

Vprašanje pokorščine mi že nekaj časa zaposluje misli. Zato bi rada zapisala nekaj misli, do katerih sem se dokopala o tem vprašanju, da bi morda s tem spodbudila nadaljnji dialog o tej temi.

Pokorščina:  najlažje bi ta pojem opredelili kot uboganje, lahko govorimo o slepi pokorščini ali ne slepi pokorščini, čeprav meja ni natančno določena in bi se dalo o njej na dolgo in široko razpravljati.

Komu smo lahko pokorni? Navadno si jo predstavljamo kot pokorščino ljudem (ali določenemu človeku), lahko zakonom, lahko inštituciji (npr. državi, kjer gre zopet za pokorščino ljudem) lahko Bogu, morda lahko naravi ali še kakšni stvari.

Zakaj sploh biti pokoren? Najlažje odgovorimo na primeru zakona. Na primer, če prekršim zakon, ki mi zapoveduje, da ne smem voziti več kot šestdeset kilometrov na uro, ker se približuje oster ovinek, mi je lahko hitro jasno, kaj se bi lahko zgodilo, če tega zakona ne bi upošteval. Lahko se mi zgodi nesreča, se ubijem ali vsaj poškodujem. Zato mi zdrav razum svetuje, da je bolje ubogati zakon, kot ga kršiti, ker če ga bom kršil, bi se lahko zgodile posledice, ki ne bodo dobre, ali zame ali za nekoga drugega. Zato se je zakonom smiselno pokoriti tudi v primeru, ko ne vemo natančno, kakšne posledice se bodo zgodile, če ga ne ubogamo. Kajti bolj verjetno je, da je bil zakon napisan z razlogom, ker je nekdo pred nami ugotovil, da je v določenih primerih bolj pametno ravnati na določen način, ker to prinese dobre posledice ali vsaj prepreči slabe.

Res je sicer, da so bili lahko določeni zakoni napisani za čase, ko so bile razmere drugačne in je bil zakon prilagojen le-tem in bi bilo zato potrebno določene zakone posodobiti ali morda celo ukiniti. Pa vendar nekaj izjem glede tega, še vedno potrjuje pravilo, da je zakone bolj razumno obogati kot kršiti.

Zanimivo bi se bilo vprašati, zakaj ljudje zakone kljub temu kršimo. Morda bi si morali tu pogledati kakšen zakon, ki je na videz bolj napisan v korist družbe(drugih) kot mene. Na primer zakon ne kradi. Ta zakon ščiti lastnino drugih, da jim je jaz ne  bom ogrožal.  Zato smo ljudje vedno v skušnjavi, da bi ta zakon ne ubogali, ker se  nam zdi, da koristi samo drugim, meni pa, če se ga držim škodi, ker bi lahko bolj premožno in udobno živel, če bi ga prekršil. Seveda, če malo razmislim lahko hitro podvomim v prej izrečeno misel, kajti zelo verjetno je, da tudi drugi posamezniki tako razmišljajo in bi se zelo hitro lahko zgodilo, da če nobeden izmed naju ne bi upošteval tega zakona, ne bi bila nič na boljšem, ker zopet ne bi imela veliko, hkrati pa bi še ves čas živela v strahu, kaj če bo oni drugi prišel in mi zopet nekaj odtujil. Potemtakem lahko zaključiva, da je vendarle bolje, če ubogava ta zakon, kajti to nama omogoča, da lahko sobivava.

Tako smo prišli, do drugega razloga, zaradi katerega je smiselna pokorščina zakonom. Zakoni torej omogočajo, če jih ubogamo, da lahko živimo kot družba. Zato bi lahko zakone imenovali tudi smernice po katerih se mora posameznik ravnati, da lahko družba, v kateri moram bolj ali manj nujno živeti, preživi.  Če pa dodamo še prvi argument, so zakoni smernice, ki omogočajo, da lahko jaz kot posameznik preživim.

Pa vseeno se tu pojavi še en vprašaj: Ali so res vsi zakoni smernice te vrste ali morda za določene to ne velja. Pa vzemimo primer zakona, ki ga je postavil nek voditelj države, ki se glasi, vsi, ki ste člani določenega naroda morate nositi določen znak na svoji obleki. Čemu je bil namenjen ta zakon? Ali bi ga lahko označili kot smernico, ki omogoča preživetje družbe ali posameznika? Tudi če bi v določenih primerih  za posameznika to lahko veljalo, pa to prav gotovo ne more veljati za vse ljudi in v obče. Lahko bi si sicer posameznik obvaroval življenje, ker ga ne bi kaznovali ali celo ubili, ker le-tega zakona ni izpolnjeval, ampak kaj hitro bi se lahko zgodilo, da bi ta isti voditelj napisal nov zakon, ki bi zaukazal, da morajo vse ljudi, ki nosijo določen znak na obleki, ubiti.

Na podlagi danega primera lahko ugotovimo, da so zakoni smiselni in se jim je koristno pokoravati, če so to zakoni, ki veljajo v obče in niso plod trenutne samovolje ljudi, v drugih primerih pa to ni tako nujno koristno.

In kdaj so zakoni občega pomena? To so zakoni, ki bi jih lahko imenovali tudi božji ali vsaj naravni zakoni. To so tisi zakoni, ki tudi če ne verjamemo v Boga,  lahko sklepamo, da so nastali na podlagi dolgotrajnega človeškega premisleka skozi zgodovino. Ali pa smo jih razbrali na podlagi preučevanja narave. Lahko pa bi rekli, če bi verjeli v Boga kot stvarnika narave, da so to zakoni, ki jih je Bog postavil v ta svet.

Na podlagi dognanj, ki se nanašajo na pokorščino zakonom se nam do določene mere lahko razjasni vprašanje pokorščine do ljudi. Zakaj torej biti pokoren ljudem? Vzemimo zopet en konkreten primer. Otrok mora ubogati starše, ko mu rečejo, naj se ne dotika štedilnika. Otrok te zapovedi morda ne bo ubogal, vendar se bo opekel. Torej zopet gre za podoben primer, kot pri vožnji v skladu s predpisom. V tem primeru ni zakon tisti, ki nam je nekaj zaukazal, temveč starši, ki sami bolj vedo, kaj je za otroka dobro in kakšne posledice nekaj prinaša, kot pa otrok sam. Zato bo lahko otrok kmalu ugotovil, da je smiselno, da starše uboga, ker bo to za njega prineslo boljše posledice.

Vendar to ne velja vedno. Imamo lahko primer starša, ki od otroka zahteva nekaj, kar mu bo prineslo škodljive posledice. Vzemimo za primer pedofila, ki od svojega otroka zahteva, da ga uboga, ko ga on zlorablja. Ali je v tem primeru za otroka še vedno bolj koristno, da je pokoren staršu? Odgovor bi se lahko glasil, saj otrok ne more nič narediti, da bi se uprl pedofilu. Morda res ne, ko je otrok. Če pa podobno logiko prestavimo na človeka, ki je odrasel in bi nekdo od njega zahteval, da ga mora ubogati, ko bi ga hotel zlorabiti, bi se pa verjetno vsi strinjali, da bi odrasel človek, če bi imel možnost ne ubogati, bolj prav storil, če v tem primeru ne bi bil pokoren.

Navedla sem dve skrajne možnosti, da bi se na podlagi le-teh bolj jasno videla celotna slika. Na podlagi danih primerov lahko ugotovimo, da je v določenih primerih res koristno pokoravati se ljudem, ker morda določeni ljudje bolj vedo, kaj je dobro za nas in za družbo. So pa tudi primeri, ko pokorščina ne temelji na boljših uvidih in spoznanjih drugih ljudi, temveč je le težnja nekega posameznika, da bi nas nadvladal ali da mi nas na določen način izkoristil za svoje osebne interese, ki pa niso nujno obče dobri. V prvem primeru se je torej smiselno pokoravati, v drugem pa verjetno ne ali pa vsaj ne vedno.

Vendar se tu skriva največja težava teme o kateri razpravljam, kako ločiti eno od drugega. Kako ločiti kdaj gre za boljše spoznanje drugega in kdaj gre samo za željo po nadvladi in manipulacijo s posameznikom.  V tem problemu se namreč do določene mere skriva razlog za velike zločine in zablode, ki so jih storile ideologije vseh vrst. Nobena skupina ljudi in noben posameznik ni imun kar se tiče tega problema.

Vendar  na tem mestu ne bi izpostavljala posameznih ideologij in človeških sistemov mišljenja in delovanja, ker so vsi vsaj do določene mere temu podlegli. Raje bi izpostavila eno čisto teološko misel. Najbolj fascinantna misel, ki je zapisana v Svetem pismu, se mi zdi ta, da nas je Bog glede izpolnjevanja zapovedi naredil svobodne.  Poglejmo samo  zgodbo o prvem paru v raju. Tam jima Bog, da smernice (zakone), po kateri se naj bi par ravnal. Kot zanimivost pa jim da tudi možnost, da se teh zakonov ne držita. In res se jih ne in sledi izguba raja… Vendar Bog ni človeka zasužnjil v smislu, moraš se pokoravati mojim zakonom, ker jaz bolj vem, kaj je zate dobro, ti bom raje odvzel svobodno voljo, da boš srečen. Kljub temu, da je vedel, da bo človek trpel zaradi svoje svobode, se mu je zdelo še vseeno več vredno, da ima človek svobodno voljo, kot pa da je ne bi imel.

Podoben prime je v Novi zavezi Jezus. Tudi on ni nikoli od ljudi zahteval pokorščine sebi (pa se je celo imel za Boga) ampak je ljudem samo rekel, če hočeš lahko hodiš za menoj. Ta če hočeš je v nasprotju z vsako pokorščino ljudem in človeškim zakonom.  Hkrati pa je ves čas ljudi spodbujal, naj se držijo božjih zakonov. Vendar le spodbujal in ne zahteval. Pa ne samo to celo nikoli ni nikogar javno sodil, da bolj ali manj spolnjuje božje zakone. Kar je obsojal, je bilo to, da so določeni ljudje drugim ljudem vezali hujša bremena kot sebi in če so ljudje druge presojali (obsojali), v kolikšni meri živijo po božjih zakonih.

Ob tem se zamislim in se vprašam, v kolikšni meri je sploh kdor koli sposoben presojati drugega človeka in druga stvar, v kolikšni meri je kdor koli poklican, da od drugega človeka zahteva, da mu je pokoren (pokoren njemu samemu in njegovim zakonom). To pa še ne pomeni, da ne bi bilo dobro, da vsi drug drugega spodbujamo k dobremu, vendar brez obsojanja.

Foto: malteski.ednevnik.si

// ]]>

22.12.2009 je tedaj 26 letni Boštjan Furlan kot predstavnik podmladka SLS v družbi kolegov iz drugih pomladnih podmladkov na tiskovni konferenci ljubljanskemu županu povedal naslednji stavek: »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.« Ob tem mu je podaril še igro monopoli. Potem se je pogovor med županom in mladimi politiki nadaljeval. S strani nekega drugega fanta je padla precej bolj odmevna izjava o “balkanskm kavboju”, za katero se je ta kasneje opravičil in oddelal dan družbeno koristnega dela.

Boštjan Furlan se ni opravičil. Z izjavo o Božičkovem namigu ni imel namena žaliti Jankovića, pa tudi on zaradi te izjave ni kazal posebne užaljenosti. Jankovićevi nasprotniki so ob Furlanovi izjavi verjetno rekli: “Res je, prav je povedal.”, Jankovičevi pristaši pa: “Kaj si smrkavec misli, da tako grdo govori o našem odličnem županu.” In bi človek mislil, da se je stvar nato hitro končala. Pa se ni.

Zoper Boštjana Furlana zaradi teh izrečenih besed po treh letih še vedno teče kazenski postopek. Zoran Janković menda zaradi te izjave neizmerno trpi. Najel je odvetniško družbo Čeferin, ki je zoper brezposelnega fanta vložila predlog za kazenski pregon. Tožilka Dragica Abrahamsberg je ugotovila, da je Čeferinov predlog utemeljen, zato se je lotila v imenu države preganjati “kriminalca” Furlana. Da gre za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, očitno meni tudi sodnica Vladislava Lunder.

Do sedaj sta se bili dve glavni obravnavi, na katerih se Furlan, ki si ne more privoščiti odvetnika, brani sam. Glavna obtožba tožilke je: “lzjava obdolženega je takšne narave, da se je zaradi nje Zoran Janković počutil razžaljenega, saj podaja negativno vrednostno sodbo o njegovem delu kot župana Mestne občine Ljubljana.« Na prvi obravnavi se je Furlan izrekel za nedolžnega in pri tem trdil, da je govoril resnico zaradi česar meni, da ne bi smel biti preganjan. Poleg tega je poudaril, da je bil kontekst, v katerem je izrekel domnevno sporni stavek, izrazito šaljiv, o čemer je bil župan Janković tudi predhodno obveščen in mislim, da to lahko razume vsak človek.

Na naslednji obravnavi je sodeloval Zoran Jankovič. V izlivih čustvene prizadetosti v stilu vrhunskega dramskega igralca je kar naprej ponavljal, da se zaradi izjave, »da krade«, čuti zelo prizadetega in razžaljenega. S tem je pokazal, da sploh ne ve zaradi česa je ovadil Furlana, saj on tega, da Janković krade, sploh ni rekel. Ko mu je njegov odvetnik vendarle pojasnil kaj je predmet sodnega procesa, je obrnil ploščo v smislu, da se potem pač čuti prizadetega in razžaljenega zaradi stavka, ki ga je Furlan dejansko izrekel. Vodenje procesa s strani sodnice je škandalozno. Furlan je lahko vprašan vse, kar si stranke v postopku izmislijo, on pa je Jankoviću smel postaviti le peščico od pripravljenih vprašanj, s katerimi bi na podlagi Jankovićevih odgovorov lahko dokazal svojo nedolžnost.

Če bi bila to literarna zgodba in ne bi bilo že tri leta na udaru življenje mladega fanta, bi se to lahko bralo kot komedija, podobna Jurčičevi Kozlovski sodbi v Višnji gori. Ker pa gre za zelo resen kazenski pregon zaradi izrečenih besed in očitno ni nič drugega kot montiran kazenski proces, je to tragedija demokratične države. Da bo zadeva še hujša je fant verjetno prav zaradi pritiskov povezanih s tem krivičnim procesom resno zbolel.

Proces se bo nadaljeval. Glede na to kako uigrano so do sedaj delovali Janković, njegov odvetnik, tožilka in sodnica se obsodilna sodba kaže kot zelo verjetna. Ker je Furlan brezposeln in nima nobenega premoženja, ga v tem primeru čaka zapor. Nujno bi bilo, da bi bili v tem primeru pred sodiščem in zaporom množični protesti – za Boštjana Furlana in za svobodo vseh nas, ki se lahko v vsakem trenutku znajdemo na njegovem mestu. Upajmo, da do tega vendarle ne bo prišlo. Kot državljani moramo do konca upati, da se bo sodišče postavilo na stran temeljnih človekovih pravic in svobode govora, in ne na stran Jankovićeve samovšečnosti in želje po ustrahovanju.

Foto: Aleš Čerin

// ]]>

Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. Uvodna okrogla miza socialnega tedna 2012 je 17. septembra lani skušala poiskati odgovor na vprašanje, »ali Slovenijo vodijo odgovorni ljudje«. V razpravi je v imenu komisije za preprečevanje korupcije sodeloval tudi namestnik predsednika Rok Praprotnik. Med drugim se je opredelil do podatka iz javnomnenjske raziskave Eurobarometer, po kateri je skoraj 90 odstotkov slovenskih državljanov prepričanih, da so slovenski politiki skorumpirani. Praprotnik je ob tem podatku izrazil osebno mnenje, da tako hudo vendarle ni, da pa imamo kar nekaj posameznikov, ki so to, da so prišli na javno funkcijo, izkoristili za pridobivanje zelo osebnih koristi (pri čemer seveda v mislih ni imel plače). Dodal je še, da bo prišel čas, in to kmalu, »ko si bomo morali priznati, da smo glede tega bliže Romuniji in Bolgariji kot Nemčiji in Avstriji. Izgubili bomo še kakšno iluzijo, kar bo javno znano v dogled­nem času«.

Vnaprej najavljen potres

Ta »dogledni čas« je očitno pomenil nekaj mesecev, iluzije pa naj bi razblinilo poročilo protikorupcijske komisije, ki je pod drobnogled vzelo premoženje predsednikov parlamentarnih strank in pri dveh, predsedniku Slovenske demokratske stranke Janezu Janši in predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću, nanizalo takšne nepravilnosti oziroma ravnanja v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, ki naj bi ob takšnem razumevanju politične kulture, kakršno velja v starih demokracijah, odneslo oba politična veljaka z vseh javnih in strankarskih funkcij.

Že ta dogodek daje vedeti, da so bili nekateri člani Komisije za preprečevanje korupcije še pred dokončnim oblikovanjem poročila pripravljeni javnosti ponujati drobce, ki naj bi naznanjali velik potres na slovenski politični sceni in da so za objavo poročila iskali le še primeren časovni okvir (če si dovolimo malce nagajivo špekulacijo: recimo tik pred spominsko slovesnostjo v Dražgošah, ki je vedno veljala kot propagandistični ojačevalec skrajnega levičarskega populizma, čemur se ni izneverila niti v letošnji izdaji). Vsebina poročila je bila namreč že dalj časa jasna, saj preiskovanci nanjo zaradi postopkovnih razlogov niso (več) mogli vplivati s kakršnimi koli pritožbenimi sredstvi.

Če se ob tem spomnimo še predvolilnih odtekanj informacij iz komisije, ki so problematizirali posamezne »posle« čisto določenih politikov (krediti Janeza Janše), in naknadnih pravniških očitkov, da se komisija pred objavo poročila o premoženjskem stanju vodilnih strankarskih politikov ni držala lastnega zakona in pravilnika, po katerem naj bi preiskovanci vendarle imeli možnost vpogleda in odgovora na osnutek po­ročila, lahko ugotovimo, da je tudi protikorupcijska komisija, hotela ali ne, postala dejaven igralec, ne pa sodnik v ostrih preigravanjih nasprotujočih si interesnih skupin – in sicer na strani tistih, ki bi se radi (za vsako ceno?) znebili sedanje izvršne oblasti.

Protikorupcijska komisija kot del korupcijskih tveganj­

V slovenskih razmerah je bolj kot »običajna«, nekateri ji pravijo »ulična« korupcija izročanja takšnih ali drugačnih podkupnin, razširjena sistemska korupcija. Zanjo je značilno, če uporabimo kar Praprotnikovo opredelitev, da določena klika npr. ugrabi zakonodajo in jo prilagodi svo­jim potrebam ali pa s kadrovskimi nastavitvami, funkcionalno blokado ali obvladovanjem medijskega prostora ugrabi celotne sisteme oziroma jih usmerja tako, da se gibljejo v smeri finančnih, ideoloških ali še kakšnih drugih interesov te klike. Kot tipičen primer take sistemske korupcije praviloma navajamo banke v večinski državni lasti, ki jih kritični opazovalci vidijo celo kot srce slovenskega korupcijskega omrežja (čemur želi sedanja oblast z oblikovanjem t. i. slabe banke narediti konec).

Ali je v to dogajanje mogoče umestiti tudi protikorupcijsko komisijo; ali ni tudi sama del povečanih korupcijskih tveganj v slovenski družbi? Odgovor je, žal, v marsičem pritrdilen. Že dejstvo, da komisijo vodi nekdanji visok funkcionar levičarske vlade (državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve) in da je njegov namestnik politično izrazito »profiliran« novinar najbolj levega slovenskega d(D)nevnika, od vsega začetka sedanjega mandata meče določene sence nanjo in vsaj v delu javnosti ne zbuja sicer za avtoriteto take ustanove nujni videz absolutne nepristranskosti.

Ne dvomimo, da bo takšno stališče pri marsikom izzvalo očitek, da želimo v nekritični obrambi sedanje izvršne oblasti in njenega najbolj izpostavljenega nosilca zgolj diskreditirati protikorupcijsko komisijo. Pa ne gre za to, kar je mogoče dokazati s preprostim preizkusom: pomislite samo, če bi bil na mesto, ki ga zdaj zaseda Rok Praprotnik, imenovan recimo kakšen preiskovalni novinarski kolega z Demokracije ali Reporterja ­– od tednikov torej, ki po mnenju levičarskih propagandistov, kakršen je Igor Koršič iz Koordinacijskega odbora kulture Slovenije, sploh ne bi smela imeti pravice izhajanja. (Zgolj za ponazoritev se velja spomniti viharja, ki ga je na levici dvignilo imenovanje naše nekdanje kolumnistke Zlate Krašovec med nadzornike Slovenske tiskovne agencije.)

V takem položaju, ko lahko tudi protikorupcijsko komisijo z nameščanjem »pravih« vodilnih funkcionarjev vidimo kot del klikarskega ugrabljanja družbenih sistemov, se nujno odpirajo vrata teorijam zarote. Recimo: znano je, da levica v sedanjem predsedniku vlade vidi nekakšnega Ala Caponeja, ki ga je treba vsekakor onemogočiti. Če to ni uspelo preko sodišča z afero Depala vas, če to zelo verjetno ne bo uspelo prav tako preko sodišča z afero Patria, pa naj bi uspelo z zgodbo o nepravilnostih pri prijavljanju premoženja, pri kateri (skorajda) ni na voljo pritožbenih vzvodov …

Kopičenje nezaupanja

Dogajanje, ki ga je sprožilo poročilo protikurpucijske komisije (njegovega razpleta v času pisanja tega prispevka seveda še ni mogoče predvideti, jasno je le, da je izzvalo težko premostljivo vladno krizo, ki se bo morda končala s predčasnimi volitvami in socialistično regresijo), tako znova razgalja krhkost ali celo ničnost slovenske politične kulture. Če bi ta po osamosvojitvi zrasla iz resnično očiščujočega procesa demokratizacije in dekomunizacije, se dobrih dvajset let pozneje ne bi mogli znajti v položaju, ko je družbeno zaupanje skorajda izničeno in se moramo do vprašljivih družbenih pojavov opredeljevati ne po stvarnih merilih popolnoma neodvisnih ustanov pravne države, temveč po navijaški pripadnosti tej ali oni družbeni skupini (ravnanje, v katero smo praviloma ujeti tudi novinarji), kar odpira vedno nova korupcijska vrata. To je resnična slovenska izgubljena iluzija.

Za naše razmere zato vedno bolj velja ugotovitev družbenega nauka Cerkve: »Med stranpotmi demokratičnega sistema je politična korupcija ena najresnejših, ker hkrati izdaja moralna načela in načela socialne pravičnosti; s slabim vplivanjem na odnose med vladajočimi in podaniki spravlja v nevarnost pravilno delovanje države; s kopičenjem nezaupanja državljanov do politike in njenih predstavnikov odpira vrata nezaupanja do javnih ustanov, kar vse slabi ustanove. Korupcija v temelju pači vlogo predstavniških ustanov, ker jih uporablja kot teren za politično trgovino med klientelističnimi zahtevami in uslugami vladajočih. Tako politične odločitve podpirajo ozke cilje tistih, ki imajo sredstva za njihovo uresničevanje, in preprečujejo rast skupne blaginje vseh državljanov.«

Vir: Družina

// ]]>

PREJELI SMO. Zbor za republiko je v Slovenj Gradcu pripravil drugo v nizu javnih tribun, ki bodo potekale v njegovi organizaciji po Sloveniji in na kateri so člani Sveta Zbora za republiko dr. Jože Rant, dr. Borut Rončević, mag. Bernard Brščič in dr. Ivan Štuhec spregovorili o temeljnih problemih slovenske družbe predvsem z vidika pravne države in v luči zadnjih aktualnih dogodkov. Vsi so tudi izrazili podporo predsedniku Vlade RS in predsedniku SDS Janezu Janši.

Dr. Jože Rant je v svojem nagovoru ugotavljal, da je Slovenija na prelomnem trenutku. »Zadnji protesti so rezultat socialne krize in globalne situacije. Glavni razlog pa je nepravna država, ki ima korenine globoko nazaj,« je poudaril Rant. Opozoril je, da je že v času II. svetovne vojne prišlo do enoumja, kljub temu, da je bil boj proti sovražniku stvar narodno zavednih ljudi. »To enoumje je baziralo na nasilju, sicer prikritem, a nasilju,« je povedal Rant. Opozoril je tudi, da se v Sloveniji pojavlja razklanost na podlagi percepcije, kdo je pošten in kdo nepošten. Vendar pa bi vedno morala prevladati resnica. Resnico je po mnenju Ranta potrebno iskati tudi v poročilu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), kjer gre za navaden konstrukt. »Potrebno je misliti s svojo glavo in vestjo,« je poudaril Rant in hkrati opozoril, da je včasih trojka ljudi lahko poslala človeka na Goli otok, danes pa očitno obstaja tudi trojka ljudi, ki nekoga obsodi brez možnosti, da bi se obranil, ob tem pa ne spoštuje lastnih predpisov.

»Mislite, da se bo cedilo mleko in med, če Janez Janša odstopi?« je navzoče spraševal Rant.

»Ne bo se, saj ljudje, ki so povzročili to krizo potrebujejo sovražnika,« je povedal Rant in pozval k prekinitvi sovraštva, podtalnega delovanja, manipuliranja z množicami, pozivanja na linč in k prekinitvi uničevanja družine. »Za ohranitev človekovih pravic, zato sem danes tukaj!« je zaključil svoj nagovor Rant.

V nadaljevanju je spregovoril dr. Borut Rončević, ki je zbranim na enostaven način predstavil, kako je medijski uboj nedolžnega človeka v Sloveniji povsem preprost. »Če ste na primer član nekega društva vas lahko anonimno ovadijo, da delate lumparije z denarjem društva. Mediji povprašajo vas in policijo, vi poveste, da nič ne veste o tem, a objavljeno bo, da ste v policijski obravnavi,« je povedal Rončević in tako predstavil, kako preprost je mehanizem in kako je lahko prav vsak žrtev takega početja.

Opozoril je še, da se v zadnjih dneh veliko govori o pravni državi, vendar se ta pojem uporablja selektivno.»In kadar se uporablja selektivno, takrat pravne države ni,« je bil kritičen Rončević. Povedal je še, da imamo v Sloveniji institucije pravne države, vendar za pravno državo to ni dovolj, saj je potrebna tudi integriteta tistih, ki delujejo v teh institucijah.

»Ko se je treba sklicevati na pravno državo, se na to sklicujemo, pozablja pa se na pomen pravne države takrat, ko zakon po vsej verjetnosti ni ustaven,« je poudaril Rončević in izpostavil dejstvo, da obravnavani v poročilu KPK le tega niso dobili na vpogled.

»Pravne držav v Sloveniji ni, inče je ni, se na njo ne moremo sklicevati. Lahko pa delamo v smeri pravne države- za vse enako!« je povedal Rončević.

»Ali želimo v tej državi imeti vlado zgrajeno na prevari in laži? Ali je slovenska država zgrajena na tem?« je razmišljal Rončević in zbrane opozoril, da to ni samo moralno vprašanje, temvečgre za temeljna razvojna vprašanja, ki zadevajo kakovost življenja vseh nas, ki nam je Slovenija domovina. Za razvoje je izpostavil več stvari: podjetniški duh, socialni kapital, odprtost družbe navzven, politična kultura itd. »Težko se gradi in hitro poruši razvojne dejavnike – to se dogaja v teh dneh,« je opozoril Rončević in povedal, da je bila Slovenija še pred dobrim tednom na pravi poti, s pozitivnimi mednarodnimi signali.

»Ni prav, da tiha večina molči. Če imamo radi to državo, družino, bližnje, se moramo oglasiti,« je svoj nagovor zaključil Rončević.

Mag. Bernard Brščič, predsednik Sveta Inštituta Jožeta Pučnika pa je v nadaljevanju zbrane spomnil, da je prejšnji petek minilo deset let od smrti dr. Jožeta Pučnika in da je po 22 letih samostojne države treba uvideti v kakšni državi živimo. »Je to sproščena, svobodna, vseh domovina, pravna, pravična, je slovenska družba, dobra družba, temelječa na svobodnem tržnem gospodarstvu,« se je spraševal Brščič in ugotavljal, da »po 22 letih lahko uvidimo, da so se ti ideali razblinili.

Vse zdajšnje dogajanje je logična posledica določenih dejanj. Brščič je izpostavil pomen pravne države, predvsem neodvisnosti sodstva. Vendar pa je v Sloveniji, kljub ustavno zagotovljeni neodvisnosti sodstva, le ta zgolj zunanja in materialna. »Kako imamo lahko neodvisno sodstvo, če so na vrhu sami komunisti,« se je spraševal Brščič in izpostavil najvišje položaje, ki jih zasedajo Ernest Petrič, Branko Masleša in Zvonko Fišer ter vzrok za to pripisal odsotnosti sodne lustracije leta 1991.
Izpostavil je še problem tega, da imamo sodstvo, ki je okuženo s pravnim pozitivizmom, ta čas pa »so tisti, ki so nas pokradli na prostosti, sodni sistem kot imunski sistem družbe pa je v 2 desetletjih zatajil.«

Brščič je opozoril na problematičen ustroj KPK, ki je po njegovem ustavno sporen, odločitev o tem pa bo moralo sprejeti Ustavno sodišče RS.»KPK deluje po načelu »kadija sudi, kadija tuži«, obenem pa nosilci niso moralne avtoritete, njihovo poročilo pa ne temelji na dejstvih,« je poudaril Brščič. Izpostavil je tudi politično okuženost Gorana Klemenčiča, ki je bil državni sekretar pri Katarini Kresal, nastavljen da dokaže, da je bil najem NPU brezmadežen. Klemenčičev namestnik Rok Praprotnik, pa je novinar, ki se je desetletje ukvarjal z medijskim pregonom Janez Janše.

»To bi še šlo, če poročilo ne bi bil politični pamflet, ampak bi temeljil na dejstvih,« je nadaljeval Brščič in opozoril, da je v poročilu KPK metodološko zelo težko dokazati od kod Janezu Janši nepojasnjenih 210.000 evrov, saj bruto in neto premoženje ni enako in samo najetje kredita še ne pomeni povečanje neto premoženja. »Še hujši kiks je ocena zemljišča v Trenti,« je opozoril Brščič, saj so ocenili zemljišče na vrednost, ki je več kot desetkrat prenizka. »Tako korupcijska tveganja kar naenkrat izpuhtijo,« je bil jasen Brščič in izpostavil, da je poročilo polno moraliziranja in vrednostnih sodb in da gre »za tipičen kompromat, ki smo ga vajeni iz zadnjih dveh desetletij«.Zbranim je Brščič povedal tudi zakaj je tožilka Zobec Hrastarjeva namesto obtožnice vložila obtožni predlog: »ker le ta ni podvržen razpravi sodnega senata, če pa bi šli v obtožnico, bi ta padla pred začetkom sojenja«.

Ob koncu svojega nagovora je Brčšič povedal, da je »predsednik vlade žrtev in simbol tistih, ki smo prepričani, da prihodnost ni v neosocializmu in ki smo zavezani Sloveniji kot domovini in od tod tudi potreba po njegovi likvidaciji, vendar pa bi bil njegov odstop tragedija za Slovence«.

V zadnjem delu je spregovoril teolog dr. Ivan Štuhec, ki je svoje ukvarjanje s politiko pojasnil z besedami, da ne dovoli, da bi mu kdo omejeval njegov politični prostor in da imamo vsi enake pravice. »Zato demonstrativno sedim tukaj in tudi v javnosti branim predsednika vlade,« je povedal Štuhec.

Zbrane je spomnil, da je v tretjem odstavku temeljne listine Ustave RS zapisano, zakaj smo se odločili za samostojno državo – zaradi kršitve človekovih pravih v okviru SFRJ. Štuhec opozarja, da se zdaj to očitno pozablja, saj se z gesli, parolami in simboli očitno želi vračati v čas SFRJ. Opozoril je tudi, da sile kontinuitete, že odkar imamo svojo državo, problematizirajo stranke, saj so jim odveč. »Vendar brez strank ni demokracije,« je poudaril Štuhec. »Mi vsi kot državljani smo država. Imamo pravico, da po poti strank ali civilni poti vplivamo na državo. Obe poti sta legitimni,« je povedal Štuhec.

Štuhec je tudi opozoril, da lahko v ozadju vseh afer (Depala vas, orožarska afera, Patria) vidimo, da so niti vlekli isti ljudje: »ne samo sivi strici iz ozadja, ampak tudi strici brez las«.

Veliko vlogo pri aferah igrajo tudi mediji, ki bi po mnenju Štuheca »prvi morali biti kritični in ne sotvorci, vendar pa so tudi oni del ukradene države, ker se napajajo iz denarja, ki gre iz žepov državljanov, ki nam jo kradejo«.

Štuhec se je dotaknil tudi predsednika Državljanske liste Gregorja Viranta, ki je nekoč bil član in predsedujoči Zbora za republiko, vendar pa so ostali kolegi iz Zbora za republiko o njegovi nameri in ustanovitvi stranke izvedeli šele iz medijev.

»Kot član koalicije je Virant tudi izvedel, da se pripravlja poročilo KPK, pa ni prej stopil do predsednika vlade in ga povprašal o tem, kaj je res, ampak je takoj stopil pred mikrofon in pozval k odstopu. Na ta način se ne moreš iti politike, sploh pa ne dobre politike,« je bil kritičen Štuhec in dejal, da podobno velja za še dva koalicijska partnerja.

Ob koncu je Štuhec izpostavil, da je politika skrb in delo za skupno dobro, zdajšnji predsednik vlade Janez Janša pa je »eden in danes edini preživeli akter tiste prve skupine ljudi, ki so nosili glavo naprodaj skupaj z mnogimi v teritorialni obrambi za to, da smo državo dobili. Ta trenutek simbolizira zadnji steber slovenske osamosvojitve v slovenski politiki. In ta steber ne sme pasti, ker bo s tem padla osamosvojena Slovenija!«

Zbor za republiko

// ]]>

24. marca 2012 je bila v Sloveniji drugič izvedena akcija Očistimo Slovenijo – iskanje in čiščenje divjih odlagališč odpadkov. Sedem obtoženih iz akcije Očistimo Slovenijo je priznalo krivdo (Kranj – MMC RTV SLO/STA,11. januar 2013 ob 12:36). So se začele afere na okoljskem področju? Nikakor ne. Gre za dve popolnoma različni akciji z istim imenom. Prva je odmevna, največja prostovoljska akcija v Sloveniji, namenjena čiščenju in ozaveščanju na področju odlaganja odpadkov. Druga je kriminalistična akcija namenjena čiščenju države od nedovoljene trgovine z drogami in orožjem. Morda pa le imata nekaj skupnega. Prva je usmerjena v zavržene predmete, druga pa v zavržena dejanja.

Muca Maca je zaspanka, 

prava mačja parižanka. 

Spala bi, če bi se dalo, 

do večerje in še malo …

(Maček Muri, Kajetan Kovič)

Foto: Samo Skralovnik

PREJELI SMO. Spoštovani gospod nadškof dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference!

Po več letih odgovornega spremljanja in odnosa javne RTVS, predvsem Radia Slovenije (Radio), do pravic verujočih in ob dejstvu, da je Radio v začetku leta 2013 verjetno edini v Evropi brez uredništva za verski program in smo vsi verujoči poslušalci v Republiki Sloveniji  deležni kršenja osnovnih človekovih pravic, ignoriranja in žaljenja, Vas spoštovani gospod nadškof, prosimo in pričakujemo, da bomo kot laiki in člani Cerkve deležni Vaše spoštljive in odgovorne obravnave in naše skupne odgovornosti.

V zadnjih letih od konca 2007 do danes nas več deset laikov, poslušalcev Radia prepoznava, da smo verujoči, kot člani največje civilne družbe, obravnavani kot najslabša še tako moralno sporna sekta in s strani odgovornih in vodstva Radia ignorirani in žaljeni. O tem, da na Radiu  ni uredništva za verski program, ne programske sheme oddaj in da so na prvem v nedeljskih in prazničnih jutrih prepovedane slovenske duhovne pesmi, smo Vas, spoštovani gospod nadškof, v zadnjih letih s pisnimi pobudami seznanjali.

Hvaležni smo dr. Janezu Juhantu, ki je po Vašem pooblastilu pisno pozval vodstvo Radia na sestanek, ki se je 30. maja 2011 zgodil v njihovih prostorih. Ugotavljamo pa, da smo gospod dr. Juhant in pobudniki s strani direktorja Radia Mihe Lamprehta obravnavani nespoštljivo. Še več, v ustnih in pisnih zapisih direktorja Radia gospodu Juhantu in njegovih odzivih v medijih prepoznavamo, da vodstvo Radia in Lampreht ne spoštujejo Zakona o medijih in pravic poslušalcev; še več, v odgovorih prof. Juhantu se direktor RS obnaša neverodostojno, kot da si prilašča javni medij in kot da ga plačniki prosimo za dobro voljo in milost.

Spoštovani gospod dr. Anton Stres! O vsem tem sem Vas spodaj podpisani dvakrat ustno korektno in z dejstvi seznanil; zadnje najino srečanje je bilo lani 26. 10. Verujoči odgovorni in angažirani laiki žal prepoznavamo v naših korektnih in legitimnih pobudah kot verujoči člani slovenske družbe s strani vodstva Cerkve in verskih medijih anemičen odnos. Kot da nismo vsi skupaj vodstvo Cerkve in laiki del enega telesa in skupaj soodgovorni in krivi za stanje duha na Slovenskem. In se sprašujemo, zakaj odgovorni v Cerkvi in verski mediji vsak dan v svojih zaprtih krogih obravnavajo odnos državnih oblasti in javnih medijev do verujočih diskriminatorno, ko pa je naša skupna dolžnost, da javno zahtevamo svoje legitimne pravice, pa ostajamo laiki osamljeni; še več odgovorni v Cerkvi servilno občasno sodelujejo s tedenskimi 3 minutkami; ki jih pobudniki razumemo kot “držanje štange” in podpiranje neverodostojnega vodstva Radia.

Dovolite nam, da Vam posredujem Vaše izjave in pisanje Družine v teh dneh; na Radiu Ognjišče ste izjavili, da »smo kristjani tista divjad, na katero lahko čisto vsak nekaznovano strelja …« V komentarju v Družini z naslovom Kaj nam pa morete! citiram samo stavek Ivana Štuheca: »Hribar že dolgo ni več komik, ampak navaden in pogosto zelo primitiven politični agitator na nacionalnem radiu, ki ga plačujemo vsi …«

Vse to opozarjamo pobudniki za pravice verujočih na Radiu že leta. Še več. Družina pobud in pisem kristjanov, ki kričimo, da nas Radio vsak dan za naš denar žali in ignorira, ne objavlja; posreduje pa servilno spored RTVS in oddaje, kjer se Hribar, Galunič, Miša Molk, Kobal javno norčujejo iz svetosti naše vere; Cerkve; na javni RTVS se Kobali oblečejo v duhovnike in škofe in se norčujejo iz verskih čustev.

Vendar Družina objavlja ta spored; objavlja pisma Lamprehta in Groznikove, ki se norčujeta iz Grila in kristjanov; nas angažirane laike pa ne objavlja.

Spoštovani gospod dr. Anton Stres. Lani konec oktobra ste povedali, da bomo »počakali do konca leta in bomo videli…« Pozivamo Vas, da  podprete legitimne pravice kristjanov in vseh verujočih in podprete dr. Janeza Juhanta in javno pismo katoliških laikov za ustanovitev uredništva in verskega programa na Radiu. Upamo verjeti, da ste spoznali neverodostojnost Lamprehta. Lani 25. januarja je na  seji programskega sveta zavajal svetnike o novi verski oddaji na prvem. V vseh odzivih medijem Lampreht zavaja o »bimedialnem uredništvu.« Vsi vemo, da je pogoj uredništvo; programska shema, odgovorni urednik in novinarji. Do danes ni bilo nobenega napredka.

Kaj si dovoli Lampreht; konec septembra 2012 je sklical sestanek s »štirimi«, ki bi naj bili člani »uredništva«. Predstavili so mu primere evropskih radiev z uredništvi in vsakodnevnimi jutranjimi verskimi oddajami. Lažno je obljubljal polurno oddajo v nedeljo (zahtevamo zjutraj na prvem med 5.00 in 9.30 s slovensko duhovno glasbo. »Vodja« tega fiktivnega uredništva je vsak teden posredoval na prvi program vsebine za oddaje (misijonska nedelja, islamski praznik kurban bajram…). Vse, popolno vse so mu ignorirali. Zamislite si, »štirje odgovorni« ne morejo popolnoma nič; ostaja 3-minutna Duhovna misel tedensko, medtem ko vsako jutro na prvem samo za vreme porabijo 12 do 14 minut programskega časa. Resnično, kaj še čakamo in zakaj to verujoči dovolimo! Miha Lampreht se milo rečeno v vseh odzivih medijem norčuje iz pravic verujočih in zato Vas spoštovani gospod dr. Anton Stres; naš nadškof in pastir, pobudniki sprašujemo in pozivamo, da stopite na stran naših pravic in skupaj organizirano zahtevamo svoje pravice. Ne dovolimo, da bi bili kristjani tista divjad, na katero lahko vsak nekaznovano strelja…

Pobudniki prosimo in pričakujemo:

–        da vodstvo Cerkve javno podpre naše legitimne pravice na Radiu in zahtevamo ustanovitev uredništva;

–        sprašujemo vodstvo Cerkve, koga zastopa in kaj že drugi mandat dela v Programskem svetu dr. Janez Gril;

–        zakaj škofje, duhovniki in redovniki sodelujete z 3 minutkami tedensko na prvem programu; kar pobudniki razumemo kot podporo  temu vodstvu, ki verujoče ignorira in žali. Plačniki RTV naročnine nismo divjad, ki bi plačevali RTV prispevek in smo edini v Evropi, ki nimamo verskega uredništva. Pokažite (pokažimo) slovenski kristjani, da smo suvereni in odločni ljudje s hrbtenico in javno zapišimo. »Lampreht, hvala tako dolgo, dokler ne bo ustanovljeno uredništvo verskih oddaj in bo konec prepovedi slovenske duhovne glasbe. Ne sodelujemo z Radiem Slovenija.«

Ko sem Vam, spoštovani gospod nadškof, predlagal: »Organizirajmo se in množično vračajmo položnice na mizo Filliju,« ste imeli pomislek, »da bi bilo to protipravno.« Vas pa sprašujem, zakaj bi bilo to protipravno, ko se kot člani največje civilne družbe upremo kršenju zakonskih obveznosti javnega Radia, ki ga plačujemo in mu ne dovolimo, da smo divjad in na nas nekaznovano streljata Radio in Lampreht.

Spoštovani gospod dr. Anton Stres! Pričakujemo, da podprete dr. Janeza Juhanta in vse nas pobudnike in da vodstvo Cerkve javno stopi na stran pravic laikov kot plačnikov RTV naročnine.

V nadaljevanju povzemam članek iz Dela (z dne 5. 1. 2013)  na izjavo Slovenskih katoliških laikov, kjer Lampreht potrjuje sprenevedanje. Zanimivo pa, da ko je več kot leto dni nas pobudnike ignoriral in žalil z »orkestriranimi pobudami«, da izjavo katoliških laikov »spoštuje in jo označuje za legitimno.«

Vse bomo posredovali nekaterim članom Programskega sveta RTVS; in jih pozivamo, da končno prepoznajo, da jih Lampreht že leta zavaja in »izrablja« kot izgovor in kuliso za kulturni boj na Radiu. Kako odgovorni člani PS in Janez Gril podpirajo to neverodostojno vodstvo RTVS; kako dovolijo in dvigujejo že leta roke za PPN, kjer je Lampreht že decembra  2011 »ustanovil« uredništvo za verski program. Januarja lani je na seji PS »seznanil svetnike o novi oddaji« in do danes se ni zgodilo popolnoma nič! Pobudniki sprašujemo člane Programskega sveta, koga zastopate v Svetu in komu ste odgovorni. Plačnikom RTV prispevka (poglejte 16. člen Zakona o javni RTVS) ali servilno sodelujete z Lamprehtom in ali boste javno zahtevali odstop vodstva RTVS; ali boste javno zahtevali odgovornost Darje Groznik, ki izvaja kulturni boj na Radiu in je ovadila plačnika RTV naročnine.

Spoštovani gospod nadškof dr. Anton Stres! Upamo, da bomo končno zmogli naše človeške in krščanske dolžnosti in odgovornosti kot enakopravni državljani in plačniki RTV prispevka; se Vam zahvaljujemo in Vas pozdravljamo z dolžnim spoštovanjem.

V imenu pobudnikov

Drago Vogrinčič

// ]]>

Vir: blog Jože Bartolj. Da je Slovenija na psu, se lahko strinjamo vsi. Da je čas suhih krav prav tako. Verjetno ga ni junaka, ki bi lahko v kratkem času vse negativne trende obrnil navzgor. Če razmišljamo trezno in realno, smo pač vsi na tem, da moramo nekaj žrtvovati, se nečemu odpovedati, skratka, da ne bi nekateri ostali brez vsega, se moramo vsi odpovedati delčku svojega. Jasno!

Obstaja pa še druga možnost. Lahko se odločimo za kolaps. Za grški scenarij. Lahko pristanemo na dnu, lahko 20 % vseh zaposlenih v javni upravi izgubi delo, lahko nam drugi diktirajo varčevalne ukrepe. Kot Grki se bomo znašli na ulicah, nekateri se bodo pred bankami zažgali, nekateri bodo z granitnimi kockami napadli organe oblasti, znašli se bomo v primežu stavk. Število turistov se bo zmanjšalo (procentualno kot v Grčiji), ljudje bodo začeli spet živeti bolj primarno, od svojih vrtičkov in njivic.

Odločitev je konec koncev ljudska, naša. Če ljudje nismo zmožni preseči nekaterih delitev, potem je pot jasna, šla bo navzdol, kjer bo jok in škripanje z zobmi… Vse to mi prihaja v zadnjih dneh na misel.

Prebral sem zapis Milene Miklavčič o »Zgodovinskem trenutku, ki se ga bo pomnilo«. Ja, precej resnice je v zapisanem. In če pomislimo na možnost, da je vrli Žirovec, ki vodi Protikorupcijsko komisijo, pravzaprav le orodje, člen v verigi, ki se je zaradi svojega levičarskega pedigreja poigral z usodo vsega naroda, potem nam grški scenarij res ne gine.

In res, kot piše Miklavčičeva, smo (desničarji) obstali. Ker smo verjeli, kot je presodila komisija, da je namreč predsednik vlade ravnal koruptivno, potem je prav da odstopi… A pokazalo se je, da je bila parcela ob Soči vendarle vredna več, kot so jo bili pripravljeni ovrednotiti in da za ceno niso povprašali niti sodnega cenilca. Prav tako je res malce čudno pričakovati, da se človek spomni za vsako položnico in nakazilo, kako in kdaj ga je poravnal (vsaj jaz se ne).

Od vsega sem najbolj prepričan, da je med predsednikom vlade in predsednikom Protikorupcijske komisije prišlo do komunikacijskega kratkega stika že zelo kmalu. Lahko si predstavljamo, kako je taka komunikacija (ne)potekala, kje ji je statiral Rok Praprotnik… Rezultat je znan. Komisija je presodila, da je Janša koruptiven in na to ni priziva. Najprej mora odstopiti, ne glede na ekonomsko situacijo, ki se bo drastično poslabšala ob čakanju na predčasne volitve in to še preden o tem kaj povejo organi pregona, policija in tožilstvo. Mi pa kar čakamo in nihče se ne zgane. Nihče ni prišel in z roko udaril po mizi ter rekel, da se tega ne gremo, ker so državni vložki preveliki.

Nihče ni šel na ulice in rekel, da bomo zdaj demonstracije začeli tudi desničarji. Za normalnost, za prihodnost. Zato, da nam dražgoška levica ne bo spet »ukradla države«. Ne, pri nas se ne dogaja nobena konservativna revolucija (kako butast izraz!). Pri nas je v redu, če si progresiven, napreden, levo čuteč (tudi srce je tam!), če pa hodiš k maši, če voliš desne stranke in ne bereš Mladine ali Dela, potem nisi ravno pameten. Ne moreš biti. Tako je odločila nelustrirana nekdanja nomenklatura, ki svoj vpliv in tovariške lobistične povezave še kar naprej steguje po denarju in vplivu.

In ker se niso oglasili drugi, sta se dr. Štuhec in dr. Stres. Jasno in brez dlake na jeziku. Koliko žolča se je zlilo nanju. Tiho naj bosta! Naj se ne vmešavata v politiko. Če si klerik moraš živeti skrito za zidovi zakristije, vera je zasebna zadeva, zato se duhovnik, kaj šele škof, ne sme javno izjasnjevati o politiki. Tako so povedali že Ribičič, Marinko in Kardelj in mi jim (še vedno) verjamemo!

Zato se bom tokrat postavil za Janšo, dokler sodišče (ki ga tako ljubi) ne dokaže drugače. Zakaj? Iz inata. Ker mi smrdi tisto, kar je skuhal Klemčič, ker ni uspelo Tauferju, KOKSu, Štruklju, Semoliču, Jankoviću…

Vir: blog Jože Bartolj

// ]]>

Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Reporter. Gregor Virant skupaj s svojo stranko – po diktatu Roka Praprotnika – koraka iz koalicije. Ni prvi na poti uveljavljanja demokratičnega pluralizma znotraj partije, je pa med zadnjimi. Po predčasnih volitvah popravnega izpita ne bo več.

Obstaja nekaj znamenj, da smo se vrnili v čas pred osamosvojitvijo oz. kar v dramatično leto 1945. V demokracijo smo prestopili tako, da je šef partije zamrznil svojo strankarsko izkaznico. Sedaj je to storil njegov namestnik na drugem koncu tranzicije, Zoran Janković. Tega so pred letom dni podprli vsi, ki so ob koncu nedemokratičnega sistema v gremijih totalitarne družbe kaj pomenili.

Leto 1945 pa nam odmeva predvsem iz medijev. Ante Nôvak, človek krvave slovenske revolucije in tako direktor Radia Slovenija leta 1945, bi bil naravnost navdušen nad današnjimi razmerami. Tedaj so iz zvočnikov doneli pozivi k linču in obsodbam na novo komponiranih razrednih sovražnikov in vsakršni klici k lovu na čarovnice, onemogočeno je bilo vsakršno mišljenje, ki ni priznavalo triade Tito-Stalin-partija (in vsega, kar je iz tega izhajalo), danes pa je – z ustreznimi modifikacijami – spet tako.

Medijsko enoumje se je naselilo v Slovenijo, usmerjeno pa je v linč vsakogar, kdor bi nasprotoval trenutni nuji (politično-kapitalskega) zakulisja v državi, da je treba sedanjega predsednika vlade in vlado samo odstraniti, in to na kakršen koli način. Kako tudi ne? S sklepom ustavnega sodišča o prepovedi referendumov, zadevajočih slabo banko in holding državnih podjetij, sta ta dva postala resničnost. To pa pomeni, da bodo neformalne skupine, ki gospodarijo z državo, odrezane od kapitalskega zaledja. Tako bodo potem odmrle. Tega se zavedajo in delajo vse, da bi ušle zasluženi usodi.

Četudi je nacionalna hiša sramote (RTV SLO) napravila kar precej »zavidanja vrednih« korakov v smer popolnega medijskega enoumja (sem se par excellence prištevajo Slak-Travnova Trenja), pa se zdi, da jo je v zadnjem času po silovitosti zahtev linča začela izpodrivati komercialna POP TV. Temelj njihove strategije je nenehno in nenehno pošiljati v javnost sporočila, da je mali človek v svojem nedolžnem stremljenju brutalno ogrožen od sedanje vlade, točneje njenega ministrskega predsednika. Višek tega so posnetki transparentov (na sestrskem Kanalu A), ki pozivajo k umoru politikov, češ pošljimo jih v Barbarin rov. To garnirajo pisma »obubožanih« ljudi, ki so v osemdesetih letih podpirali Janeza Janšo, sedaj pa mu nasprotujejo, ker naj bi zaradi njega ne imeli kaj jesti.

Tega je na komercialni televiziji vsak dan več. Vrhovna institucija za distribucijo takih zgodb je urednik informativnega programa na POP TV, Tomaž Perovič. Kako sprevržena utegne biti zgodba, bo razvidno iz vprašanja, ki mu ga zastavljamo. Tomaža Peroviča sprašujemo, ali je pred nekaj leti v Novi Ljubljanski banki dobil kredit za nakup plovila velikosti nad 15 metrov (taka plovila so v razredu do enega milijona evrov)? Naprej ga sprašujemo, ali ga je dobil, kako ga je zavaroval in predvsem to, iz katerih sredstev je odplačeval obroke?

Kje je sedaj ladja registrirana? Naposled: kakšna je zveza med malim človekom in 15 metrov veliko barko? Stvar se še toliko bolj zaplete, ker je POP TV glavna pralnica oglaševalskega denarja v državi: večina pa ga prihaja prav iz državnih podjetij, tistih, ki bodo prišla v državni holding, kot predvideva zakon. V slabo banko bodo prešle tudi terjatve NLB, zato se utegne kaj razkriti prav v zvezi s krediti, ki so bili podeljeni medijskim mogotcem. Da Nataša Pirc Musar zoper to ne ukrepa, je prav tako logično. Kdo pa je že bljuval v lastno skledo?

Podobno paralelo ima tudi politično dogajanje. Brez POP TV bi ne protesti ne lov na čarovnice, ki si ga privošči Klemenčič-Praprotnikova komisija za pospeševanje vsesplošne korupcije, ne bili smiselni. Mediji ustvarjajo atmosfero linča, ki jo potem institucije (KPK je celo v neskladju z ustavnim redom RS) vešče kombinirajo v smrtne obsodbe posameznikov, četudi pri tem kršijo pravila, ki so si jih sami postavili (primerjaj interpretacije napak v zadnjem primeru KPK s strani dr. Lovra Šturma). Protikorupcijska komisija deluje kot neki arbiter s pooblastili lovca na čarovnice. Ko eno od njih ujamemo, jo obsodimo. Damo ji možnost, da dokaže nedolžnost, če jo za nekaj minut potopimo v vodo. Če umre, je oprana krivde, če pa preživi, jo čaka grmada. To so logični montirani procesi, v katerih je žrtev vnaprej kriva, potrebno je le opraviti ritual kaznovanja.

Najširši valovi potem sežejo v politiko, kjer se začne klima v državi spreminjati na osnovi mnenja nekoga, ki je notorični lažnivec (Rok Praprotnik – aferi Sova, Patria). Laž se potem nadaljuje: preoblikuje se v pretvezo, zakaj je treba zapustiti koalicijo in žrtev čarovniškega procesa do konca osamiti. Lista Virant nato sprejme sklepe, ki uvajajo brutalnost ultimata v sodobno politično dialektiko. Zahteva od Janeza Janše, da odstopi v desetih dnevih oz. sam predlaga glasovanje o lastni zaupnici. Kdo pa bo razen Janeza Janše DL zagotavljal uspešno izvajanje reform, v katere so na prvem mestu vključene teze o slabi banki in državnem holdingu? Zoran Janković in Igor Lukšič, ki jim od vsega začetka ostro nasprotujeta?

Kako se bodo Šušteršičeve reforme nadaljevale, če pa je edino okolje, kjer sploh lahko uspevajo, povezano s koalicijsko zvezo z najmočnejšo vladno stranko in njenim predsednikom? Odgovor bo dala DL oz. njen predsednik. Že dolgo ni bilo na Slovenskem politika, ki bi bil tolikanj sprevržen: čeprav je sam kršil protikorupcijske klavzule (ko je prejemal nadomestilo, je bogato služil v Makedoniji in to zamolčal), to očita drugim. Ve, da je program DL organsko vezan na koalicijo (in njenega predsednika), a jo zapušča in odhaja k Zoranu Jankoviću in Igorju Lukšiču. Tudi če pridiga in uči o največji morali in skromnosti, kazenska ovadba poslanca Vogrina priča, da je zelo dovzeten za denar. To vemo tudi tisti, ki smo ga v Reporterju spremljali pol leta, ko je zanj pisal. Pa bodi to zgodba za drugič.

Od leta 1945 do danes so se komunisti toliko spremenili, da jim je postal denar pomembnejši od rdeče zvezde. Tako razmišlja tudi Gregor Virant, čeprav bi si ob njegovem priseganju nanjo (osamosvojitvena proslava) utegnili misliti kaj drugega. Rdeča zvezda in pohlep pa neizpodbitno peljeta samo nekam: po tej poti so odšli Lojze Peterle, Marjan Podobnik, Franci But in še mnogi, ki so se za male novce puščali kupovati od komunistov. Sedaj tjakaj koraka predsednik Državljanske liste. Srečno pot!

Vir: Reporter

// ]]>

Kot vsi drugi smo v zadnjem tednu in pol tudi na Časniku pristavljali svoj piskrček k razmisleku o tem, kaj storiti po eksploziji politične bombe. Morda je kak bralec razočaran, ker na našem portalu ni našel jasnih smernic, kako naprej. Morda ga je kakšno stališče, zapisano na teh straneh, presenetilo in odbilo.

Želje in možnosti

Vendar je že tako, da prav še trajajoča politična kriza jasno razkriva, da je kljub vsem dobrim željam potrebno (ali bi vsaj bilo potrebno) upoštevati tudi možnosti. Tako imenovano politično stvarnost. In kar se slednje tiče, manevrskega prostora ni veliko. Sam še vedno mislim, kot sem zapisal, da bi bilo potrebno predvsem preprečiti popoln zasuk na stare tirnice, v “zlate čase” koalicij nacionalnega interesa. Zdi se, da se vsaj po včerajšnjih izjavah Karla Erjavca časovno okno, ko je bilo omenjeno še moč narediti, počasi, a zanesljivo zapira. Razočarani bodo hkrati tisti, ki stavijo na reformno voljo Slovenk in Slovencev in si na zastavo pišejo geslo predčasnih volitev. Nekoliko zaostreno bi dejal, da je sedanja večina v državnem zboru pomaknjena najbolj desno, kar je v poosamosvojitveni Sloveniji sploh mogoče. Čeprav je Luka Lisjak nedavno razvil spodbudno tezo o “reformni liberalni večini” na volitvah 2011, se sam bolj nagibam k hladni, toda trezni ugotovitvi, da brez pritegnitve delov koalicije nacionalnega interesa sploh ni mogoče oblikovati delujoče vlade. In možnosti, da bi bile te sile v koaliciji vsaj v manjšini, bodo po novih volitvah prej manjše kot večje. Če ne bo na vladanje tako rekoč obsojena koalicija ministrskih foteljev v celoti zasedla kar brez ljudskega glasovanja.

A če so možnosti v resnični politični areni slabe in nerazveseljive, to ne pomeni, da moramo pozabiti na osnovno zgodbo, na ozadju katere se vse dogaja, kot se. Še več, nujno potrebno si jo je prav v takih trenutkih priklicati v spomin.

Civilizacijski nesporazum

Jedro te zgodbe pa je, da je povojna slovenska družba zgrajena na globokem nesporazumu, ki ima razsežnosti civilizacijskega. Strašno breme, ki so si ga Slovenke in Slovenci in med njimi tudi tvorci povojne Slovenije naložili med drugo svetovno vojno in po njej, je njegova temeljna določnica. Logično je, da je ta družba vložila vse napore v to, da bi ga minimalizirala, ga razglasila za nepomembnega in neodločilnega, si na vso moč prizadevala za njegov izbris. Skozi desetletja je proces radiranja zajel vse več ljudi, ker si nihče želi v ogledalu videti tako zmaličene podobe resnice o tem prostoru.

Slovenska osamosvojitev bi bila priložnost, da z izročilom neučinkovitega izbrisa prekine, saj je v bistvu vzklila iz drugačnih korenin kot jugoslovanska Slovenija. Vendar so se Slovenke in Slovenci z razmeroma znatnimi demokratičnimi večinami vedno znova odločili, da raje ne bi tvegali mitskih, četudi lažnih predstav o sebi in svojem okolju. Odločali so se za življenje s civilizacijskim nesporazumom, ki so ga poznali, ne pa za življenje z nečim, kar bi rušilo njihove ujčkane mite. Odtod vratolomne povezave dveh zgodb, povojne in osamosvojitvene, ki v bistvu ne sodita skupaj, odtod paradoks, da se nam mora zdeti uboga in v evropskem merilu smešna sovjetska ikonografija slovenskega grba velik dosežek v primerjavi z njegovim starejšim bratom s Triglavom in zvezdo, odtod nevidna črta tabujev, ki si jo je v zadnjih dvajsetih letih upala javno prestopiti le peščica, o čemer je pred časom na Časnikovih straneh dobro razmišljal Lenart Rihar.

(Ne)pričakovani simbol

Tudi zato se je, naj se to komu zdi še tako groteskno, slutnja, da bi šlo drugače, utelesila v enem človeku. V Janezu Janši. Zato je za večino postal glavni nacionalni  bavbav, saj so se navadili na življenje s civilizacijskim nesporazumom in z napol uresničeno Slovenijo, ki pa ji ni bilo treba pogledati v kalni zgodovinski tolmun. Za znatno manjšino je simbol, da bo mogoče zamujeno med leti 1990 in 1992 nekoč nadomestiti. Ni nam treba ploskati vsem njegovim odločitvam v teh dveh desetletjih, ni se nam treba navduševati nad njegovo izbiro sodelavcev ali nad množico gorečih privržencev, ki utegne kdaj postati celo breme. Niti z njegovim zaradi dolgoletnega stanja na dežju javnih napadov in velikokrat demonizacije včasih precej opešanim občutkom za vse tiste, ki so dediščini civilizacijskega nesporazuma zavezani, ne da bi bili njegovi posebej dejavni ohranjevalci, se nam ni treba poistovetiti. Toda priznati mu moramo vse bolj navzočo zavest o nujnosti soočenja z nesporazumom kot pogoju za normalizacijo te skupnosti. Ker so skoraj vsi drugi z nesporazumom nekje na poti raje sklenili kompromis ali dva, so v očeh ljudi na obeh straneh izgubili takšno simbolno vlogo, četudi so morda menili, da jim pripada.

Nič čudnega, če se je civilizacijsko in zgodovinsko protislovje slovenskega prostora ob Janši hkrati na novo izrazilo na poseben način. Če bi jemali državo Slovenijo, kakršna je nastala junija 1991, zares, bi moral kljub vsem morebitnim pomislekom, ki spremljajo vsakogar z občutnejšo vlogo v zgodovini, nasploh obveljati za enega njenih poglavitnih tvorcev. Ker jo večina volilnega telesa v konkurenci z njeno povojno sestro v izogib spraševanju o razlikah med njima jemlje z rezervo, je Janša zanje največja grožnja tej državi, kakršna pač, do skrajnosti obremenjena s protislovji, je. In tako bo ostalo še dolgo, mimo te vladne krize in čez.

Upanje, da bi se kmalu kaj spremenilo, je zgolj tolikšno, kot je upanje Marije in umirajočega Tonyja v legendarnem muziklu Zgodba z zahodne strani, da bo “nekje” čas in prostor tudi za njuno ljubezen. A če ta “nekje” za slovenski prostor in tukaj živečo skupnost le nastopi, bo dobro vedeti, od kod smo pravzaprav prišli in kam naj bi šli.

Foto: Svarog

// ]]>

Bonitetna agencija Fitch je izrazila zmerni optimizem, da se evropska gospodarska kriza bliža h koncu in da nobena država članica evrskega območja, tega ne bo zapustila. Strokovnjaki agencije so na novinarski konferenci prejšnji teden v Londonu izjavili, da evrsko območje, ki ga tvori 17 držav EU kaže znake o izboljšanju na ključnem področju kot je konkurenčnost gospodarstva. Ocenili so, da je vrhunec strogih varčevalnih ukrepov mimo, celo v Grčiji, ki jo je kriza najbolj prizadela.

Douglas Renwick, direktor Fitchovega sektorja za evropske bonitetne ocene, je opozoril, da evropski trgi ostajajo še naprej ranljivi in da bi popolno okrevanje Evrope lahko trajalo večji del tega desetletja.

Foto: investmenteurope.net

DOGODKI. 1. Vabimo vas, v sredo, 23. januarja ob 14.00, v knjižnico Škofijske klasične gimnazije, v Zavodu sv. Stanislava, na srečanje z dr. Tatjano Rejec, ženo Alberta Rejca, vodjo organizacije TIGR, z naslovom RESNICA O TIGR-U.

Razgovor bo vodil profestor zgodovine na Škofijski klasični gimnaziji, Robert A. Jernejčič.

2. Zbor za republiko vabi na javno tribuno z naslovom Kdo nam je v resnici ukradel državo? oz. za odstranitev Janeza Janše so spet dovoljena vsa sredstva,

ki bo v sredo, 23. januarja 2013, ob 17.00 uri v dvorani Zavoda Antona Martina Slomška, Vrbanska cesta 30 v Mariboru.

Gosti: Dr. Matej Lahovnik, prof. na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Dr. Ivan Štuhec, prof. na Teološki fakulteti v Ljubljani/Mariboru, Mag. Bernard Brščič, ekonomist,

bodo iskali odgovore na številna vprašanja kot so:

• Zakaj še nimamo pravne in pravične države?
• Kdo in kako nam je ukradel državo?
• Je Komisija za preprečevanje korupcije izvor in orodje umazane politične korupcije?
• Je na pohodu levi fašizem?

Moderatorja bosta dr. Alenka Šverc in dr. Aleš Maver. Pridite. Za Slovenijo gre!

3. Svojo pot začenja Študijski krožek –  Ženske, ki želi ponuditi prostor vsem, ki bi želeli razmišljati o vlogi žensk v družbi. Vsak mesec bo na vrsti eno tematsko srečanje ter en večer iz cikla (Ne)znane Slovenke.

Prvo srečanje bo 23. januarja od 19.30 do 21.00, na Socialni akademiji, Ul. Janeza Pavla II. 13. Andreja Kokalj nam bo spregovorila o družbenih sporočilih, ki jih prejemajo ženske.

Drugo srečanje bo 29. januarja 2013 ob 19.30 v Galeriji družina, ko bomo z gosti – prof. dr. Jože Muhovič, mag. Evgenija Jarc, Nataša Ivanović – spregvorili o Ivani Kobilci.

Mentorica: Mojca Perat. Idejna zasnova krožka: Andreja Kokalj, Simona Osterc. Več: Socialna akademija

// ]]>

Vir: blog Jože Bartolj. V sredo 23. januarja bo stavka. Po zagotovilih sindikatov naj bi stavkalo 160 tisoč javnih uslužbencev. (Javne) Šole in vrtci bodo zaprti, policisti in cariniki bodo delali počasi, uradi prav tako. Le zdravniki Fidesa se niso pridružili stavki in vojaki, ki ne smejo stavkati.

Fino, ko sindikati tako lepo poskrbijo za vse in predvidijo, kdo in kje bo stavkal in zakaj si prizadevajo. Ampak zadeve seveda niso tako zelo enoznačne (tudi tu ne).

Moji ženi (ki je tudi javna uslužbenka), je konec leta zaradi Štruklja in njegovega politkomisarskega odnosa, (da o bogatem besednjaku sploh ne govorim) dokončno počil film in je iz sindikata izstopila. Pravzaprav se je čudila, da tega ni storila že prej.

Tako je stavka, ki naj bi se dogodila 23. pravzaprav ne zanima, še sploh, ker je ministrstvo umaknilo predlog novih normativov, ki so si jih res lahko izmislili le tisti, ki nikoli niso učili v rezredu. Tako kot moje žene, stavka ne zanima še nekaterih drugih, ki prav tako niso člani sindikata (morda iz kakšnih drugačnih razlogov). O številkah, koliko je takih “nečlanov”, zdajle ne bi, čeprav bi se bilo zanimivo enkrat pozabavati tudi z njimi. Recimo, da bi se vsi ti odločili, da bodo tisti dan delali po urniku.

A glej ga zlomka, ne bodo mogli! Zakaj? Ker bodo vrli člani sindikata zaklenili šolo in pred njo postavili straže, da ne bi bil kdo stavkokaz…

Mislim, da vam je že jasno, kako je zdaj z zgoraj omenjenimi številkami. Te prav gotovo ne bi bile take, če bi se ljudje lahko SVOBODNO odločali ali bodo stavkali ali ne. Dokler pa bodo Štrukelj in njegovi postavljali straže in šteli, kdo vse, kje in kaj dela, potem bo pač tako kot bo In vsi bomo na nek način talci sindikalnih voditeljev, ki so (vsaj nekateri) praktično večni, nenadomestljivi, uležani in servirani.

Jaz pa bom moral vzeti dopust oz koristiti proste ure, ker bodo otroci namesto v vrtcu doma, dokler ne bo mama prišla iz stavke, kjer pravzaprav stavkati sploh ni hotela.

Vir: blog Jože Bartolj

// ]]>

Avtor: Ivan J. Štuhec. Vir: Družina. Neverjetno je, kako udari nepredelana zgodovina na dan, ko so čustva vroča in ko se narod znajde v napetih političnih trenutkih.

Če bi se Slovenija jutri znašla v podobni situaciji, kot se je znašla leta 1939 in 1940, bi se zgodba revolucije, likvidacij, bratomora in vsega drugega ponovila. Če stopiš mački na rep, zacvili. Iz tonov tega cviljenja pa je kmalu jasno, ali gre za izraz bolečine ali za pripravo na napad. Priznam, še nikoli nisem dobil toliko odmevov na svoj komentar kot na zadnjega v prvi številki Družine. In še nikoli nisem na svoj račun prebral toliko psovk, ponižanj in zmerjanj kot tokrat. Tudi anonimke v takšni in drugačni obliki so priletele. Slednje so poglavje zase. Za njimi se skrivajo ljudje, ki bi jih Makarovičeva in Godinova imenovali Slovenjceljni. Jaz bi v to kategorijo uvrstil tudi njej ljube demonstrante, ki se skrivajo pod kapucami, pod kapami, ali tiste, ki ponoči pišejo parole po stenah in izobešajo lutke. Anonimnost mi je že od nekdaj šla na živce, ko so me hoteli v njen voz vpreči kritiki domačega župnika, ko so bili pogumni v temi, v podpihovanju mladoletnikov in v diktiranju pisem, ki jih je pisala druga roka. Cerkveni anonimneži niso nič boljši kot necerkveni. V bistvu gre za izraz nesuverene kulture, kulture hlapčevstva in gostilniškega trkanja po prsih, iz katere v kritičnih trenutkih lahko pride nož v hrbet ali tudi strel. Saj je znano, da je kdo padel v partizanih od strela v hrbet. Tudi v gverilstvu je ta miselnost navzoča, če gre za gverilo brez vodstva in brez upravičenih političnih ciljev, za gverilo, ki ni pripravljena uporabljati nobenih demokratičnih sredstev za uveljavljanje svojih interesov razen nasilja. Rdeče brigade v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile takšna gverila. Tudi oni so imeli univerzitetno in intelektualno zaledje anarho-levičarskih in fašistoidnih intelektualcev. Kdorkoli in kjerkoli se ne upre nasilju kot sredstvu političnega boja, mora vedeti, da je boter poškodbam ali celo smrti tistih, ki so žrtve nasilja. Tega jasnega in enoglasnega »ne« nasilju je v zdajšni Sloveniji premalo.

Ne moremo pristajati na to, da ljudje sicer rečejo, da so proti nasilju, hkrati pa tolerirajo simbole, ki so z nasiljem povezani. Še več, uporabljajo terminologijo, kot je revolucija in ljudska fronta ter vstaja, v kontekstu naše žalostne preteklosti. Zato pošiljajo del politične elite v Barbarin rov in na Goli otok, pri čemer se ne zgane noben varuh človekovih pravic. Z veseljem pa vračajo s prav tako nepotrebnimi zombiji. Neverjetno je, kako udari nepredelana zgodovina na dan, ko so čustva vroča in ko se narod znajde v napetih političnih trenutkih. Ob tem se naj vprašajo vsi tisti, ki vedno znova govorijo: pustimo preteklost, glejmo v prihodnost, kaj pomeni, če nosimo v sebi nepredelano preteklost. Ne govorim samo o fizičnem nasilju, ampak o nasilju kot načinu komunikacije, tako anonimne kot javne. Nekaj tega nasilnega žolča je bil na desnem polu deležen tudi poslanec Tonin. Predvsem pa je potrebno opozoriti na medijsko nasilno komunikacijo, ki sploh ne dopušča več normalnega dialoga in argumentiranega postavljanja stališč. Vse je samo še kmetija. V kaj jim je uspelo spremeniti ta lep in časti vreden izraz. Mediji seveda znajo hitro poočitati Cerkvi in cerkvenim ljudem, da se postavljamo za moralno avtoriteto v družbi in da nas je potrebno temu primerno obravnavati. Enako velja tudi zanje. Če so postali oni vest družbe (sami imajo raje izraz psi), potem je pričakovati, da so tudi sami zgled. In slovenski mediji, njihovi šefi, nacionalni in zasebni, so zgled nekoruptivnosti? Dokazljiva medijska koruptivnost je primer ljubljanskega župana. Več let so ga mediji promovirali, da bi ga naredili za premiera. In verjetno bi to uspelo, če ne bi tujina slovenskim politikom dala jasno vedeti, da se igrajo z ognjem. No, ta ogenj ali žerjavica je sedaj predmet Korupcijske komisije in sredstvo, s katerim postavljajo v isto vrsto Jankovića in Janšo. Razmerje naj bi v številkah bilo ena proti deset. Odpisanega Jankovića so strici iz ozadja uporabili kot prototip, v katerem naj se prepozna Janšo. Ali drugače rečeno: vsi so isti, zato je potrebno zamenjati vso politično elito. In mediji ves čas vso to igro igrajo, čeprav pridno kažejo samo na politike. In zdaj nam prodajajo zgodbo: Janković naj tako sestopa kot Kučan, to pomeni nikoli, Janša pa je gotof kot Kangler. In pri vsem tem so mediji skrajno pošteni, čisti, nekoruptivni, v službi ljudstva in javnosti. Tudi takrat, ko raziskovalno novinarstvo iz čenč naredi zgodbe, potem pa se pritožuje nad oblastjo, ker ji krati prostor svobode.

Kako koruptivno miselnost nosimo v sebi, je zadnjič povedal predsednik Ustavnega sodišča RS, ker so obrtniki tudi njemu ponujali delo za plačilo na roko. Korupcija je način življenja v Sloveniji, ker smo se pod Titom tako učili: »Malo radi, malo kradi pa dobro živi.« Banke in državno premoženje so največji poligon za korupcijo v finančnem smislu. Za prikrivanje te korupcije so eni pripravljeni žrtvovati ne samo vlado, ampak državo. Tega pa žal mali človek vedno ne vidi in ne razume. Tako kot težko resnično socialno ogroženi ljudje razumejo mojo trditev, da je lakota v Sloveniji javna laž in problem odgovornih, ki ne odreagirajo. In ko se je del medijskih moralistov in moralistk spravil na moje problematiziranje lakote kot javnega problema, je BBC poslala podatek o zavrženi hrani v presiti Evropi.

Če se vrnem na začetek, za to ni enkrat dovolj, ker se delamo, kakor da se še nikoli nismo šli Abela in Kajna.

Vir: Družina

// ]]>

Kitajska nacionalna televizija spodbuja ljudi k nakupu zlata in še zlasti srebra. Prebivalce ozaveščajo, da naj svoje prihranke hranijo v tej »večni« valuti. V Nemčiji so glede te tematike izredno aktivni tiskani mediji. Ne mine dan, da ne bi Nemci prebirali o zaščiti svojih prihrankov s plemenitimi kovinami. Zlasti za Nemca je to precej pereča tematika. Spomini o razvrednotenju denarja zaradi povišane inflacije so še zelo sveži.

Tudi centralne banke po celem svetu hranijo zlato. Države kot so Nemčija, Francija, Italija in recimo Portugalska imajo več kot 70 % svojih rezerv hranjenih v zlatu. In če so države v zadnjih dvajsetih letih zmanjševale svojo neto vrednost zlata, je od leta 2010 opaziti obrnjen trend. Svoje zaloge zlata so povišale za skoraj pet (5) krat.

Največji (uradni) kupci zlata v zadnjih letih pa so ravno države v razvoju, ki očitno ne zaupajo več dolarju kot vodilni svetovni valuti: Turčija, Mehika, Filipini, Rusija, Tajska, Venezuela, … Med temi državami bi gotovo bila tudi Kitajska, a podatkov o količini zlatih zalog že vse od leta 2009 ni osvežila. Izvoz zlata iz države pa je celo z zakonom prepovedala. Ta država je od leta 2007 največja proizvajalka zlata – razvili so lastno tehnologijo rafinacije rude, in sedem njihovih kovnic zlata je že na seznamu ‘Good delivery’, ki je sinonim za zlato najvišjih mednarodnih standardov.

Nemci se zavedajo pomena zlatih rezerv

In če se vrnem k evropski velesili. Konec leta 2012 je imela Nemčija 3.391 ton zlatih rezerv v skupni vrednosti 137,51 milijarde evrov. Zaradi pritiskov med hladno vojno je večino teh zalog hranila izven države in ob padcu berlinskega zidu imela kar 98 % vseh zlatih rezerv v hrambi izven lastnih meja. Z nastopom gospodarske krize, ki ne pojenja, se na nemško centralno banko ‘Bundesbank’ zgrinjajo vedno večje kritike, da nima nadzora nad svojimi rezervami. Pojavljale so se celo trditve, da je bila Nemčija izigrana in teh rezerv ni več. Pred nekaj dnevi je centralna banka napovedala, da bodo do leta 2020 v domovino pripeljali 700 ton lastnih zlatih rezerv. Zanimivo se zdi, da bodo potrebovali celih sedem let, da bodo pri današnjih transportnih možnostih prepeljali le del svojih zlatih rezerv.

Medtem pa tudi fizični vlagatelji ne sedijo križem rok. Po nekaterih podatkih imajo Nemci 8.000 ton fizičnega zlata v lasti, kar je skoraj 2,5 krat več od lastništva svoje centralne banke. Preračunano ta količina predstavlja tri (3) unče zlata na vsakega Nemca. Če bi želeli Slovenci imeti toliko zlata, bi to pomenilo 190 ton. Trenutno slovenska centralna banka hrani zgolj 3,2 toni zlata.

Če je zlato primerno za državo, zakaj ne bi bilo tudi zame?

Zakaj torej države hranijo zlate rezerve? Uradna razlaga se glasi, da želijo s tem »zaščititi svoje nacionalne interese«. Države se torej zavedajo, da s papirnatim denarjem ne morejo ohranjati realno vrednost svojemu premoženju. Pa vendar danes bankirji državljanom celo odsvetujejo nakup plemenitih kovin in ponujajo višje obresti, če za daljše obdobje vežemo svoje prihranke. Moram se vprašati: če je danes zlato dobro za države in ga pospešeno kupujejo, zakaj ne bi bilo primerno tudi zame in za moje prihranke?

Razvoj in razplet dogodkov v preteklosti kažejo, da je vedno dobro imeti del prihrankov v fizični obliki zlata in srebra. V gospodarskih krizah pa postane lastništvo plemenitih kovin nuja. Za reševanje krize so samo ZDA potrojile količine denarja v obtoku (v kratkem bo kongres potrdil nov dvig dolga), EU je dolg podvojila. Tako se počasi denar razvrednoti. Plemenite kovine pa tradicionalno že tisočletja ohranjajo svojo notranjo realno vrednost. In več kot očitno to vlogo igrajo tudi v zadnjih desetih letih, ko dolg držav vedno hitreje narašča.

Foto: anja

Marko Kocuvan je samostojni premoženjski svetovalec.