Janez Mihovec – Mangrtski jezri

Zapeljevo se v Rateče in šea naprej v Italijo. V vasi Fužine zavijemo ostro na levo in se zapeljemo preko ledeniške morene pod ostenja Mangrta. Presenetita nas dve prekrasni jezeri. Preprosto ne bi moglo biti lepše.

Tradicija se ni prekinila. Tudi četrtič, odkar parlamentarne volitve v Franciji neposredno sledijo predsedniškim, so volivci potrdili svojo izbiro izpred nekaj tednov. Gibanju Emmanuela Macrona, ki obstaja manj kot leto dni, se glede na rezultate vzporednih volitev obeta velikanska večina sedežev v skupščini. Če se bodo projekcije potrdile, bo Republika, naprej! zaostala samo za dosežkom parlamentarne desnice iz leta 1993. Z 32,5 odstotka glasov v prvem krogu naj bi ji po naslednji nedelji pripadlo med 390 in 430 od 577 sedežev. Edina dosedanja politična grupacija, ki lahko računa na spodobno zastopanost, so desnosredinski republikanci z zavezniki. V novi skupščini naj bi z dobro petino glasov iz prvega kroga greli med 85 in 125 sedežev. Kar je v vsakem primeru manj kot polovica dosedanje moči. Macronov cunami bo, kot kaže in kot je bilo pričakovano, najbolj škodil socialistom, ki bodo nazadovali v drugo-, če ne tretjerazredno politično silo. Precej bodo zaostali tudi za katastrofalnim letom 1993 in imeli največ 35 od 577 poslancev. Dobrih izplenov svojih predsedniških kandidatov ne bodo kaj prida unovčili niti skrajni levičarji niti skrajni desničarji. Skrajna levica se bo verjetno ustavila pri manj kot dvajsetih sedežev. Še bolj razočarani bodo pri Nacionalni fronti, kjer praktično ne bodo izboljšali dosežka iz leta 2012 in ostajajo pri štirinajstih odstotkih. To sočasno pomeni, da bo deset poslancev zanje plafon.

Zgodba o večji »pretočnosti« železniškega prometa od Kopra do Divače ima dolgo brado, zaostrila pa se je potem, ko so vladajoče strukture kljub številnim pomislekom in zavrnilnemu vetu državnega sveta uveljavile t. i. zakon o drugem tiru, ki uresničuje več kot dve desetletji star projekt. Obstajajo bistveno boljše alternative, trdijo nasprotniki zakona. Prvi med njimi je VILI KOVAČIČ iz civilnodružbene pobude Davkoplačevalci se ne damo, ki je sprožil referendumski postopek za zavrnitev zakona.

Skupno dobro je eno temeljnih načel družbenega nauka Cerkve. Kaj je za vas v zgodbi o posodobitvi železniške povezava Koper–Divača skupno dobro?

Lepo ste poudarili – skupno dobro. To je tudi iztočnica mojega poziva komisiji Pravičnost in mir, naj podpre zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o drugem tiru: da enkrat za vselej ustavimo državne investicije, ki ne sledijo skupnemu dobremu, temveč so napajalno sredstvo za financiranje politike, predvsem na levici. Drugi tir je to že razkril, zato je to stvar vseh državljanov: levih, desnih, kakršnih koli že hočete. Sam recimo pozivam Združeno levico, naj pride zbirat podpise na svoj »štant«, zraven našega, pa naj dajo nanj rdečo zvezdo, če se jim zdi to potrebno. Vse prenesemo, samo da bodo glasovi podpore! Kajti brez 40.000 podpisov smo opleli za dolgo časa, za dve desetletji, morda celo dlje. Morda bo to tudi zadnji referendum, če ne bo uspešen. Pozivam tudi krajevne odbore drugih strank, ki so se izrekle proti zakonu o drugem tiru, naj poživijo zbiranje podpisov, naj pritisnejo na plin. Ne čakati do zadnjega dne!

Se pa tudi ob tokratnem zbiranju podpisov znova kaže še nekaj drugega: veljavna referendumska ureditev ni nič drugega kot politični apartheid državljanov. Kajti to, da moram za oddajo podpisa na upravno enoto, je v bistvu princip samoovadbe držav­ljana. Moj podpis, moji podatki so verodostojni, če so identificirani s številko osebnega dokumenta. Zakaj moramo »leteti« pred državne urad­nike in smo tam vsi ubogi: mi in oni. Marsikdo pa tako ali tako ne more priti: bolni, oddaljeni, zaposleni … To omejevanje demokracije se mora nehati, zato bomo sedanjo ureditev dali na ustavno sodišče.

Pa vendar: pravila za ta referendum so, kakršna so. Kako bi torej posodobitev železniške proge izpeljali tako, da bi zadostila merilom skupnega dobrega?

Najprej: skupnega dobrega ni mogoče graditi na predsodkih, celo dogmah nekega starega koncepta iz časov Iva­na Zidarja. Po več kot 20 letih od oblikovanja tega koncepta je vendarle čas, da preverimo vse možne trase za posodobljeno progo in nehamo trditi, da je le ena edino »zveličavna«. Zato predlagamo: dajmo na mizo vse pred­lagane trase, skupaj z vladno, potem pa naj na podlagi dejstev sledi evalva­cija in točkovanje. Pri tem je treba upoštevati vsa merila, ne le ekonomskega. Seveda je pomembna cena, ni pa izključno pomembna; tu so tudi okoljska vprašanja. Prebivalci Črnega Kala, Kraškega roba … živijo v stalni napetosti – ne samo zaradi hrupa, temveč tudi zaradi nevarnosti. Vlada s svojim zakonom sedanjo nevarno progo ohranja, morali pa bi jo prestaviti na novo traso z dvojnim tirom, dvojnimi predori. Zato je naše geslo: proti zlatemu tiru za normalni dvojni tir.

Pravite torej, da je na mizo treba dati vse variante trase: kot jih predlagajo vlada …

… pa Jože Duhovnik, Miha Jazbinšek, Rudolf Varl.

… in jih potem po merilih ekonomičnosti, ekologije, tehnolo­gije ovrednotiti in iz tega soočenja nato izbrati najboljšo možnost. Toda vlada in njeni podporniki trdijo, da za tak postopek zdaj ni več časa, da je treba drugi tir zgraditi zdaj, ali pa ga ne bomo nikoli.

To je čista laž! Uresničitev predloga, ki ga uzakonja vlada, bi, kot tudi sami priznavajo, trajala sedem let. Alternative temu predlogu skrajšujejo traso, skrajšujejo predore, zato krajšajo čas izgradnje. Čas, ki bi ga »izgubili« z razpravo in evalvacijo, bi pridobili z optimalnejšo varianto. Najkrajša varianta, ki jo predlaga Jože Duhovnik, bi bila končana v treh, štirih letih. Mi torej z drugačno rešitvijo časovno pridobimo, saj gradnjo pospešimo. Cerarjevo zatrjevanje, češ, če zdaj ne gradimo po njegovi zamisli, nikoli ne bomo gradili, ne vzdrži. Ravno nasprotno bo, če se le spametuje in popusti. Naj pusti pametnejšim od sebe, da pridejo naprej. To je vse, kar pričakujemo od njega!

Ali bi bila hitrejša gradnja tudi cenejša gradnja?

Absolutno! Zagovornikom zakona o drugem tiru je prav počasna in dražja­ gradnja v velikem interesu, saj je to zanje trajno napajalno korito.

Več: Družina

V nekaterih ušesih to vprašanje lahko zveni malce fašistično. Pa je res? Menim, da je to predvsem stvar osebne identitete, tako kot ime in priimek ter lokalna oziroma pokrajinska pripadnosti (Štajerc, Korošec, Primorec, Ljubljančan, Rovtar ITD). Sem kajpak spada tudi versko prepričanje, pa svetovni nazor, poklic ki ga nekdo opravlja, hobiji in navsezadnje pripadnost neki ožji socialni mreži, skupini ali skupnosti. Ta je lahko vaška, gasilska, skavtska ali pa čebelarska. Tudi biti komunist, liberalec oziroma domoljub je del osebne identitete. Seveda je ta lahko po vzoru nekega prevladujočega sodobnega ideološkega mainstreama tudi globalna, ki pa se zdi na nek način zvodenela, razen če se posameznik na takšen način ne identificira nasproti kakšnim še neodkritim nezemljanom.

Nadaljevanje slabitve ali ponovna oživitev slovenstva?

V današnjem času, lahko bi rekli v postnacionalnem obdobju, ko posamezne narodnostne identitete postopoma zamirajo ali vsaj slabijo in se oblikujejo neke širše kontinentalne, verske ali celo globalna, se zdi takšno vprašanje na mestu. Smo v prelomnem zgodovinskem času, ki pred evropske narode, torej tudi slovenskega postavlja nove družbene izzive, med drugim zaradi nenadzorovanih migrantskih tokov, s tem pa posledično napetostmi, ki jih sproža stik dveh diametralno različnih kulturnih svetov. Poleg vprašanja preživetja neke civilizacije se pojavlja tudi vprašanje preživetja naroda, za katerega se zdi, da zaradi nizke rodnosti in upada tradicionalnih vrednot postopoma ugaša. Obenem se pojavlja tudi vprašanje ali bomo šli po poti preidentificiranja, torej sledili nekim svetovnim trendom, ki narekujejo postopno odpoved narodnostni identiteti, ali pa po poti ponovne oživitve slovenstva in kako bomo to storili.

Kaj bi se potemtakem lahko razumelo pod pojmom »Slovenec«?

Neka vsesplošna definicija za »Slovenca« ne obstaja, kar je po svoje tudi razumljivo. To je pravzaprav približno tako kot določiti jasne standarde za to kakšna abstraktna umetnost je še estetska, lepa in kakšna od te norme že odstopa. Pri Američanih je stvar precej bolj jasna in enostavna. Si ameriški državljan in sprejemaš ameriške vrednote, torej si Američan in pika. Nobene debate več. To, kje si se rodil, kaj čutiš, kateri jezik je tvoj materni, kakšne barve kože si, kateri religiji pripadaš, kakšni so tvoji osebni nazori, od kod imaš korenine, pač ni tako pomembno. To je drugorazredna tema. Skoraj vsi so priseljeni oziroma so bili priseljeni njihovi predniki, a vsi so Američani. Na podoben način razmišljajo tudi Francozi in Angleži. Nek Francoz mi je pred časom dejal, da so Alžirci, ki so se rodili v Franciji Francozi. In bil je začuden, da nekdo v Franciji rojene Alžirce sploh dojema kot Alžirce in ne kot njegove rojake.

V srednji Evropi je stvar bolj kompleksna

Takšen miselni koncept pa ne more obstati bolj na vzhodu Evrope. Nekoč sem na nekem poljskem portalu pod novico, ki je govorila o dveh teroristih arabskega rodu, našel zanimiv zapis, ki jasno oriše srednjeevropsko dojemanje glede tega kdo je pripadnik določenega naroda in kdo ne. V prispevku je bil namreč zapis, da gre v primeru teroristov za dva Belgijca. Komentar pod člankom pa se je glasil, da sta »onadva Belgijca ravno toliko kot je kozja zadnjica boben«. Arabskih priseljencev Poljaki in ostali prebivalci srednje Evrope ravno ne dojemajo kot Evropejce, še manj pa kot Belgijce. Prav v tem se bistveno razlikuje zahodnoevropski oziroma ameriški koncept pojmovanja narodnostne pripadnosti od vzhodnoevropskega. K slednjemu pravzaprav spada tudi slovenski prostor. Če k temu dodamo še dejstvo, da v srednji Evropi zaradi stalne ogroženosti s strani drugih narodov v preteklosti obstaja globoko usidran strah pred vsem tujerodnim lahko razumemo, da Arabec, Afričan ali Kitajec po nekem nenapisanem pravilu pač ne morejo biti »ta pravi« Slovenci, kaj šele Madžari ali Poljaki.

Kateri migranti so »bolj sprejemljivi« in kateri »manj«?

Skozi prste se včasih pogleda pri kulturno, rasno in jezikovno sorodnih narodih. Tako se je tudi pri nas na politični desnici pojavil predlog, da bi Slovenija sprejela begunce z vojnih območij na vzhodu Ukrajine, medtem ko se tisti iz Afganistana, Iraka ali Sirije zdijo malce manj simpatični. Tudi v Slovencih namreč čepi delček tega vzhodno-srednjeevropskega strahu pred tujim. Tako pač je. Pri mlajših generacijah verjetno manj. In resnici na ljubo še vedno obstaja tudi nekaj prikritega odpora do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije ter njihovih potomcev. Bi torej lahko rekli, da je ena poglavitnih lastnosti Slovenca določena rezerviranost do tujega? Za »ta pravega« Slovenca se sicer dojema tudi nekoga katerega predniki večinoma izhajajo iz območja Slovenije, to pomeni, da so bili vsaj stari starši Slovenci. V skladu s to karakteristiko so Slovenci tudi Avstralci, Američani, Kanadčani ali pa Argentinci, ki slovensko ne znajo več niti besedice in so že druga generacija rojena na tujem, a imajo »naše korenine«.

Jezik, foušija in najboljši sosed

Kot pomemben določevalni dejavnik je zagotovo tudi materni jezik, a ključna se zdi prav narodna zavest. V skladu s slednjo karakteristiko so Slovenci tudi »Neslovenci«, ki so rojeni na Slovenskem in čutijo pripadnost Sloveniji, imajo slovensko državljanstvo in nasploh »dihajo po slovensko«. Nekateri »ta pravi« Slovenci bi to verjetno dali pod vprašaj, še zlasti če je priimek »zelo moteč«, na primer tisti, ki se konča na »ić«, »er« ali »lli« oziroma vizualni izgled nekako ni najbolj »po okusu dobrih slovenskih standardov«. Konec koncev na takšen miselni koncept nakazuje tudi film z naslovom Kajmak in marmelada. Tako je lahko nekdo po rodu iz Azije ali Afrike v Britaniji »ta pravi Britanec«, v Sloveniji, predvsem na Poljskem pa ne more biti vedno resnični Slovenec oziroma Poljak. Vsaj za nekatere ne.

Še druge »nacionalne karakteristike«

Kaj bi še lahko spadalo v kategorijo »Slovenec«? Naj sosedu krava crkne! Torej »foušija«? Kaj pa pohodništvo in to, da mora »Slovenec« vsaj enkrat v življenju na Triglav? Je »Slovenec« tudi tisti, ki mu je blizu goveja glasba in se razneži vsakokrat, ko zasliši kakšno melodijo Avsenikov ali Slakov? Ali pa morda tisti, ki v mercatorju kupuje predvsem slovensko, torej »naše« in visoko ceni slovenske blagovne znamke kot sta elan in gorenje. Je Slovenec tisti, ki za pomembne državne praznike je potico in pršut ter pije teran? Ali pa se Slovenec identificira v odnosu do svojih sosedov, predvsem Hrvatov, kamor sicer zelo rad zahaja na morje, obenem pa svoje »južne brate« gleda malce postrani in kuha zamero tako ob vprašanjih glede državne meje, kot tudi pri teranu in športu?

Je Slovenec nekdo, ki se je pripravljen jezikovno takoj podrediti, ko pride v stik s pripadniki kakšnega drugega naroda? Ali pa je morda Slovenec nekdo za katerega je samoumevno dobro znanje angleščine in hrvaščine oziroma srbščine? Zdi se, da je Slovenec tudi nekdo, ki je neizmerno ponosen na vse naravne in kulturne bisere svoje deželice, na Melanijo Trump in tujce skuša na vsakem koraku prepričati kako prekrasna je Slovenija, predvsem pa je na smrt užaljen, če jo kdo zamenja za Slovaško. Kaj pa to, da Slovenec rad športa, še zlasti teče in kolesari? Lahko bi se ustavili tudi pri politiki. Je Slovenec nekdo, ki je ideološko močno obremenjen in iz dna srca zaničuje nasprotni ideološki tabor? Kaj pa tisto o visoki stopnji samomorilnosti med Slovenci, gre tudi pri tem za lastnost »ta pravega« Slovenca? In navsezadnje, je Slovenec nekdo, ki je zaljubljen v svoj jezik in slovnično dvojino?

Za konec razmišljanja

Svet se bliskovito spreminja, predvsem zaradi znanstvenega napredka in (posledično) globalizacije. Zanimivo bo videti, kaj se bo v dvajsetih, tridesetih in petdesetih letih dogajalo s slovensko narodno identiteto. Bo »biti Slovenec« čez nekaj desetletij na evropski ravni pomenilo zgolj toliko kot danes pomeni »biti Štajerc«? Ali pa se bodo pojavili družbeni procesi, ki bodo svet popeljali proč od globalizacije in oživili nacionalne identitete kot smo jih poznali v 19. in 20. stoletju, ko so bili tudi Slovenci za svoj narod in domovino pripravljeni umirati na frontah?

Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom.“

Prav v tistem času sem tudi naletel na kolumno gospe Jožice Frigelj (preberite celo!) učiteljice razrednega pouka, z naslovom ‘Dobronamerni starši in (ne)samostojni otroci’, v kateri v uvodu opisuje tipično obnašanje staršev pred poukom. Takole: “Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom. Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, “lepo se imej”, “pa-pa”, “še en’ga lupčka” …”

“Zmagovalna” starševska kombinacija: prevzemanje odgovornost in naravnanost ‘vse ti nudim’

Delati namesto otrok, reševati otrokove probleme, prevzemati odgovornost za to, da ima otrok “vse kar je treba s seboj” in z govorjenjem v množini tudi simbolno izražati odgovornost za otrokovo šolanje, priklepati z “lupčkanjem” svojega otroka nase … je vzgajanje odvisnikov, je ne-pripravljanje za realnost življenja, je vzgajanje za suženjstvo. So pa otroci nekje, ki sami – kot ugotavlja Lena 42 – rešujejo svoje probleme in se pripravljajo za ‘biti šefi našim sončkom’. Tole zaboli, kajne?

Če to še pokombiniramo z naravnanostjo ‘nudim ti vse’, ter v resnici kupujemo vse in to še preden si otroci zaželijo, generiramo vedno večjo željo po še več – stvari. Otroci dobijo vedno več, ne z delom, z žrtvovanjem ali s trudom, pač pa s pritoževanjem, nerganjem in manipuliranjem. S tem jim privzgojimo način obnašanja, ki ne bo mogoč v odrasli dobi – sploh če prideta dva taka “sončka” skupaj.

S tako kombinacijo tudi vzamemo hrepenenje. Brez hrepenenja ni zadovoljstva, brez zadovoljstva vse postane ‘brez veze’, nesmiselno. Brez smisla pa ni volje do življenja.

O(b)stati doma

Kot da nekateri starši ne razmišljajo več. Sploh ne o daljni prihodnosti otrok. Ne razmišljajo za več kot nekaj tednov naprej. Kot, da si je tako nemogoče predstavljati obnašanje ‘sončka’ čez kakih 20 let, ko bo nepripravljen na soočenje z realnostjo življenja, obstal doma. Za dolgo časa, morda za vedno.

Da bo našel izgovor za biti doma in viseti na plači ali penziji staršev, bo študiral, študiral in študiral – znanje je vendar pomembno – vse do poznih tridesetih. In vedno našel dober izgovor, da ne najde službe. Ker je v resnici ne more. Ker nima izkušenj. Smo jih odvzeli kar starši. Potem se najde – recimo – mama, ki išče in se meni za službo za svojega štiridesetletnega sina …

Disciplina ali življenje je težko

Starši ne razmišljajo več o pojmu disciplina. Te besede sploh ni več v našem besednjaku. O disciplini je prav malo govora. Ne maramo je. Tako kot ne maramo driske. Ker je težka in zoprna – kot driska. Ker je težko disciplinirati otroka. Sploh staršu, ki je sam nediscipliniran. Ki je tak, da ne zna odlagati svojih zadovoljitev na kasnejši čas. Ki želi takoj, vse, čim večkrat. Brez truda.

Dr. M. Scott Peck v knjigi “The Road Less Traveled”, neposrečeno preveden naslov v slovenščini je ‘Ljubezen in duhovna rast’ (tudi tole je zanimivo, kajne?), celotno prvo poglavje namenja disciplini in knjigo začne s tem, da pravi, da je ‘življenje težko’, da je to veliko resnico treba zares dojeti, spoznati in ko to tudi sprejmemo – potem življenje ni več tako težko. A otrokom z ne sprejemanjem te resnice in s svojim ravnanjem velikokrat ne damo možnosti, da pridejo do tega spoznanja, da ne občutijo blagodejnosti discipline. Čas je za discipliniranje staršev. Kako pa?

Foto: Annie Spratt, Unsplash

Janez Mihovec – Pokriti mostovi Poljanske doline

Popeljemo se s kolesom po Poljanski dolini in pozorno oko opazi vrsto nenavadnih mostov. Betonski temelji, na njih postavljene železne traverze, leseno vozišče in tisto najlepše lesena, z opeko pokrita streha.

Čudovit primer slovenske kulturne, gradbene in tehnološke dediščine, ki vztraja v digitalnih časih.

Dan krivde, odpuščanja in sprave

Društva: Združeni ob Lipi sprave, Civilna pobuda Teharje muzej genocida in katarze, Civilno združenje za nadzor institucij, Demos na Kamniškem, Nova Slovenska Zaveza, Rafaelova družba, Slovenija v svetu, Slovenski katoliški izobraženci, Svet katoliških laikov Slovenije, Svetovni slovenski kongres, Varuhi spomina znotraj pobude Vseposvojitev ob prisotnosti predsednika RS Boruta Pahorja vabijo na

Spominsko žalno slovesnost ob Lipi sprave na Dan krivde, odpuščanja in sprave v četrtek, 15. junija 2017, ob 19.00 uri pri Lipi sprave na Žalah v Ljubljani.

Vabljeni, da se s svojo prisotnostjo poklonite vsem, ki so v borbi za svobodo in pravičnost tlakovali pot samostojni Sloveniji! Združeni bomo izkazali čast in spomin na vse žrtve bratomorne vojne in totalitarnih režimov!

_____________________________________________

Razstava arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945

Omenjena razstava bo gostovala v Župniji Ljubljana Polje od 5. junija do 18. junija. Prijazno vabljeni!

Rafaelova družba

_____________________________________________

Po dveh letih od začetka snemanja je bila v sredo, 14. junija, zvečer v dvorani Antonovega doma na Viču v Ljubljani premiera filma o življenju svetniškega kandidata nadškofa Antona Vovka. Film je studiu Haritude z režiserjem Davidom Sipošem in scenaristom Rokom Andresom na čelu naročila ljubljanska nadškofija in odbor za Vovkovo beatifikacijo. Premiere v do zadnjega kotička polni dvorani so se udeležili trije (nad)škofje: Stanislav Zore, Alojz Uran in Franc Šuštar, postulator v procesu Vovkove beatifikacije Blaž Jezeršek, voditelj pastoralne službe ljubljanske nadškofije Igor Dolinšek, kancler Franci Miklič, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter drugi gostje. Pred začetkom filma sta ob pesmi duhovniškega okteta Oremus zbrane nagovorila postulator Jezeršek in nadškof Zore, po 55 minutnem filmu pa so na oder prišli tudi ustvarjalci filma, z njimi se je pogovarjal Blaž lesnik. Za sklep večera je spomin na škofa Vovka povedal primorski duhovnik Stanko Sivec, ki ga je svetniški škof po vojni sprejel v ljubljansko semenišče in kasneje posvetil v duhovnika. Večer je s pesmijo obogatil duhovniški oktet Oremus.

Dvorana v Antonovem domu v ljubljanski župniji Vič je bila premajhna za vse, ki so si želeli ogledati film. Mnogi so si 55-minutni igrani dokumentarec ogledali kar stoje, nekaj pa se jih je vrnilo kasneje, saj so organizatorji obljubili, da bodo po koncu – čeprav pozno – film zavrteli še enkrat.

Blaž Jezeršek: »Svetniške poteze škofa Vovka so spodbudile začetek postopka za beatifikacijo.«

Da Ljubezen – lahko ji rečemo tudi “svetost” – ni stvar naših naporov, naše volje, ampak našega odnosa do Kristusa, je pred predvajanjem filma dejal postulator Blaž Jezeršek: »’Brez mene’ nam na srce polaga Gospod, ‘ne morete ničesar storiti’. Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je zato v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove – imenujemo ga lahko tudi “Božji služabnik” – včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa.« Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, je nadaljeval Jezeršek: »Saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj, zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem, nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran.«

Zakaj nadškof Vovk še ni svetnik?

»Kako, da ta človek, kljub vsem zaslugam, ki jih ima za Cerkev, še vedno ni svetnik?« je postavil retorično vprašanje Jezeršek: »Odgovor je dokaj preprost: zato, ker vsak postopek za ugotavljanje svetosti pač zahteva svoj čas. Postopek za beatifikacijo nadškofa Vovka se trenutno nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih Božjega služabnika. Recimo temu razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, pa predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika.«

Film ni »spomenik« Vovku. Daleč od tega: božji služabnik si zasluži mnogo več.

Vzporedno s tem uradnim procesom, teče drug, manj formalen, pa vendar nič manj pomemben proces, je dejal Jezeršek in poudaril, da je gonilna sila tega procesa Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čim bolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik. »V ta namen se je Odbor pred dobrima dvema letoma odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka … Napuhnjeno bi zvenelo, če bi dejal, da je bil s tem filmom nadškofu Vovku postavljen spomenik, kot si ga zasluži. Daleč od tega: Božji služabnik si zasluži mnogo več. Je pa film naš skromni poklon človeku, ki mu Cerkev na Slovenskem dolguje več, kot mu bo lahko kadarkoli povrnila.«

Več in tudi fotografije Tatjane Splichal: Družina

Spominska žalna slovesnost ob Lipi sprave na dan krivde, odpuščanja in sprave. Ljubljana, pri Lipi sprave na Žalah.

Člani civilnih društev, zbrani na žalni slovesnosti na Dan krivde, odpuščanja in sprave, 15. junija 2017 ob Lipi sprave na Žalah, izražamo spoštovanje do vseh žrtev vojne in revolucije. Obžalujemo, da pristojni državni organi še niso storili vseh korakov za rehabilitiranje vseh žrtev.

Demokratična zavest nam po Ustavi narekuje, da država zavzame kritičen odnos do nosilcev in izvajalcev revolucije ter razlikuje med odporniškim (pri nas imenovanim »partizanskim«) in komunističnim delovanjem. V svoj pravni red naj skladno s priporočili Sveta Evrope in parlamenta EU vnese obsodbo totalitarnega sistema utemeljenega na revolucionarnem pravu, ki izključuje del naroda zaradi ideološko-političnih, verskih in premoženjskih razlogov. Z nedvoumnim odvzemom legitimnosti organom, odlokom, sklepom in tajnim postopkom,  ki so služili in še služijo za opravičevanje ubojev, umorov, preganjanja, zapiranja, razlaščanja, bo Republika Slovenija izpolnila svoj dolg do pravičnosti, enakopravnosti in drugih ustavno zagotovljenih demokratičnih načel. Po več kot četrt stoletja upanja, da je obsodba revolucionarnih metod na ravni človeške zavesti sama po sebi umevna in zadostna, nas nedoslednost državnih organov, Vlade RS, Državnega zbora RS in sodišč opozarja, da moramo kot narod in država skladno z imenovanimi evropskimi standardi obsodbo vseh totalitarnih režimov opraviti tudi mi z vzpostavitvijo in uveljavitvijo izrecnih pravnoformalnih predpisov za končanje revolucije.

Le obsodba in obžalovanje vseh zablod lahko omogoča popravo krivic njim, ki so jim lastni narodni bratje krivično odvzeli dostojanstvo in dobro ime in jih nasilno oropali življenja. Dolg demokratičnih ustanov Republike Slovenije je skladno z Ustavo popraviti storjene krivice in pomagati svojcem priti do civilizacijskega zadoščenja, narodu pa vrniti obraz v spravi in popravi krivic.

Med drugim naj državni organi pomagajo svojcem ustvariti pogoje, da po svoji volji in možnostih dostojno pokopljejo svoje sorodnike. Država naj zagotovi pogoje za skupni pokop ostalih žrtev v Ljubljani, na Teharjah in drugih mestih, ki bodo ustrezno dostopna in bodo izražala tudi dostojno rehabilitacijo žrtev, kar bo obenem tudi ustrezno sporočilo, spomin in opomin sedanjim rodovom. Temu naj služi tudi obvezna hranitev vzorcev DNK, ki bo čimveč žrtvam omogočila dostojen pokop v gobovih njihovih svojcev. Vsa morišča naj se ustrezno označijo in zaščitijo kot pomniki tragične zgodovine našega naroda in človeških usod posameznih oseb, vpetih v ta nasilna dogajanja. Spomeniki in obeležja morajo vključevati vse žrtve in nikogar izključevati, zato naj odražajo voljo vseh državljanov, da žrtve dobijo zadoščenje in se konča med nami vsako nasilje ter si složno prizadevamo za razvoj naše skupne države, ki nam je podarjena.

To vodilo je torej tudi narodno-politična smernica za složnost, bratstvo in sodelovanje med nami, kot je pred sto leti ob smrti zapisal v svoji oporoki dr. Janez Ev, Krek: »Vi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti,  vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši (slovenski) državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje!«

Izjavo so sprejela društva: Združeni ob Lipi sprave, Civilna pobuda: Teharje muzej genocida in katarze, Civilno združenje za nadzor institucij; Demos na Kamniškem, Nova Slovenska Zaveza, Rafaelova družba, Slovenija v svetu, Slovenski katoliški izobraženci, Svet katoliških laikov Slovenije, Svetovni slovenski kongres, Varuhi spomina znotraj pobude Vseposvojitev.

V njihovem imenu, zaslužni prof. dr. Janez Juhant, predsednik društva Združeni ob Lipi sprave.

Poslano: predsedniku DZ RS, predsedniku Vlade RS, predsedniku DS RS, predsednici US RS, predsedniku VS RS.

Vir fotografije: Urad predsednika Republike Slovenije

Ali bo Slovenija izkoristila svojo geostrateško lego?

Preko slovenskega ozemlja potekata dva evropsko pomembna prometna koridorja: prehod med severno-italijansko ravnino in Balkanskim polotokom ter povezava severno-jadranskih luk z vzhodno Srednjo in zahodno Vzhodno Evropo. Nekateri slednjega podaljšujejo vse do Baltskega morja. V različnih zgodovinskih obdobjih so takratne evropske velesile dajale prednost enemu ali drugemu, vedno pa so poskušale te poti posredno ali neposredno kontrolirati. Ta njihove ambicije so odločilno vplivale na politično situacijo in gospodarski razvoj na našem ozemlju. Tudi danes, ko je Slovenija sestavni del EU je naše ozemlje ohranilo svoj izredni geostrateški pomen. Spremenilo se je le to, da danes sami odločamo ali ga bomo in kako ga bomo izkoristili.

Geostrateška lega Slovenije skozi zgodovino

Že v neolitiku se je izoblikovala trgovska pot, ki je povezovala Severovzhodno Evropo z jadranskimi pristanišči. Poznamo jo pod imenom Jantarjeva pot. Z vzponom Rimskega imperija je dobil večji pomen prometni koridor, ki povezuje severno-italijansko ravnino z balkansko-panonskim prostorom. Potek obeh prometnih koridorjev se je skozi zgodovino nekoliko spreminjal, vendar vse te poti so potekale skozi Ljubljansko kotlino. Z pomembnimi političnimi premiki – vzponom Francoskega kraljestva na eni strani in Avstrijskega cesarstva na drugi strani ter začetki industrializacije Evrope in svetovne trgovine je geostrateški pomen slovenskega ozemlja dramatično narasel.

Avstrijski dvor se je že v 18. stoletju zavedal, da bo cesarstvo gospodarsko zaostalo, če ne bo imelo dostopa do svetovnih morij. Tega je imela in še to v omejenem obsegu le Praga. Zato so l. 1769 poslali v Ljubljano Gabrijela Gruberja z nalogo, da zgradi po njem imenovani prekop in da prouči možnost izgradnje prekopa Vrhnika – Vipavska dolina. Ugotovil je, da slednje ob takratnih tehničnih sredstvih ni možno. Vendar je bil tudi ta skromen dostop Avstrije do morja za Napoleona preveč, svojega sovražnika je hotel še bolj oslabiti in ga popolnoma odrezati od morja, zato je l. 1809 ustanovil Ilirske province. Te so bile le kratkotrajen fenomen, vendar pa sta nasprotujoča si koncepta ostala več kot stoletje: Avstrijska želja po dostopu do morja v severnem Jadranu in francoska preprečiti »nemštvu dostop do Jadrana«.

Avstrija je svojo željo po dostopu do morja realizirala l. 1857, ko je končala izgradnjo Južne železnice Dunaj – Trst. Za današnje razprave okoli tako imenovanega 2. Tira je vredno omeniti, da sta obstajali dve varianti. Današnji potek te železniške proge so zagovarjali predvsem Kranjski deželni stanovi, Koroški pa so se zavzemali za izgradnjo proge preko Koroške. Kranjski deželni stanovi so bili s svojima argumentoma  premogom v Zasavju in zadostno oddaljenostjo od italijanskih topov uspešni. Izbrana je bila trasa preko Maribora in Ljubljane. Ta trasa je slovenskim deželam prinesla nesluten gospodarski razvoj. Osrednja Slovenija takrat Kranjska se je v vsej svoji zgodovini najhitreje razvijala in gospodarsko rasla prav od dokončanja Južne železnice do 1. Svetovne vojne. To dogajanje pa so na drugi strani v Franciji spremljali z velikim nezadovoljstvom. Tako je vodilni geostrateg na francoskem zunanjem ministrstvu Leger v svoji knjigi Historie Autrice Hongrie (1867), da je v vitalnem interesu Francije, da prepreči nemštvu dostop do Jadrana in da so Slovenci prepogermanjeni, da bi to naredili. Francija je ta svoj koncept kot zmagovalka 1. Svetovne vojne uveljavila z Versailles-sko mirovno pogodbo in geostrateško pomembno Slovensko ozemlje razdelila med svoji zaveznici Italijo in Srbijo, ki se je preimenovala v Jugoslavijo.

Po vzpostavitvi Jugoslavije je Francija uveljavila svoj interes in dominantnost koridorja Orientekspres železnice. To je imelo za posledico močno upočasnitev gospodarskega razvoja Slovenije to in onstran jugoslovanske meje. V ilustracijo naj navedem samo podatek, da je bila vrednost slovenskih železnic l. 1941 samo 33% tega kar smo podedovali od Avstrije. Je pa to razvojno zaostajanje v strokovni javnosti vzbudilo ponovno zanimanje za »prehod preko kraškega roba«. Za zelo daljnovidno rešitev tega problema se je zavzel prof. Nagode v svoji disertaciji na renomirani Ecole national des ponte et chaussees v Parizu. Povezavo Ljubljana – Trst bi vodil skozi dva tunela Vrhnika – Vipavska dolina in Vipavska dolina – Trst. Vsak od njiju je nekaj krajši od predora, ki ga Avstrija gradi pod Koralpami. 2. Svetovna vojna je presekala vsa ta razmišljanja in mnoga so bila pozabljena.

Koncept 2. tira

Takoj po koncu 2. svetovne vojne je padla železna zavesa in oba prometna koridorja Južne in Orienekspres železnice sta izgubila ves svoj pomen. Železniška proga Ljubljana – Postojna je bila obravnavana kot lokalka do te mere, da se odgovornim ni zdelo vedno obnoviti niti v vojni porušenega Borovniškega viadukta. Razmere so se začele počasi spreminjati po vključitvi komunistične Jugoslavije v neuvrščeno gibanje. Omogočena je bila izgradnja luke Koper, ta pa je zahtevala tudi izboljšanje prometnih povezav Kopra z zaledjem. Elektrificirana je bila proga Ljubljana – Postojna in zgrajena železniška povezava Koper – Prešnica kot navezava na železniško progo Pulj – Ljubljana. Trase obstoječih železniških prog pa se niso spreminjale niti posodabljale. Ostale so take, kot jih je zgradila Avstrija sredi 19. stoletja.

Kljub jugoslovanski prometniki politiki, ki je v boljšem povezovanju Slovenije  z Italijo in Avstrijo videla elemente destabilizacije Jugoslavije, so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začele pripravljati študije o modernizaciji železniške povezave proti Italiji in Kopru. Pripravljene so bile tri variante imenovane: nižinska, sredinska in višinska. V času Jugoslavije do končnega izbora ni prišlo. Kmalu po osamosvojitvi konkretneje kasno l. 1992 in po oblikovanju vlade dr. Janeza Drnovška a upoštevaje stare parametre izbora, je bila izbrana višinska varianta, ki je vsebovala tudi sedaj načrtovani 2. tir Koper – Divača in stično točko z italijanskim železniškim omrežjem pri Sežani. Sedanji koncept 2. tira, je rezultat kriterijev in evaluacije, ki so mogoče imeli svojo veljavo in opravičevali tak izbor v komunistični Jugoslaviji s samoupravnim vase zaprtim gospodarstvom nikakor pa ne danes, ko je Slovenija del EU in s tem evropskega tržišča..

Gospodarsko stanje in politične razmere so se bistveno spremenile

Vsi projektni elementi za pripravo in izbor projekta 2. tira izvirajo še iz časov propadle Jugoslavije. Od takrat pa so se gospodarske in politične razmere v Sloveniji in zaledju Luke Koper tako drastično spremenile, da bi v smislu dobre inženirske prakse morali variante pripravljene v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno ovrednotiti ali še bolje pripraviti nove in na osnovi teh izbrati najugodnejšo. Če navedem samo najpomembnejše spremembe, moram vsekakor začeti s spremembo gospodarsko-političnega sistema in osamosvojitvijo. Že samo ta dva koraka sta več kot zadosten argument, da bi izbrane a nerealizirane infrastrukturne projekte podvrgli ponovni presoji in izboru najustreznejše variante. Kot naslednjo veliko ločnico moramo vzeti vstop Slovenije v EU l. 2004. Ta sprememba je še toliko pomembnejša ker namembno/izvorne točke blaga, ki se pretovarja v Luki Koper poleg Avstrije ležijo prav v državah, s katerimi smo skupaj vstopili v EU. Skupni evropski gospodarski prostor seje razširil na Slovenijo in vse naše sosednje države takrat z izjemo Hrvaške. To je slovenskemu gospodarstvu prineslo znatne koristi, vendar tudi zahtevo po njegovi večji konkurenčnosti. Sedaj mora biti to konkurenčno na skupnem evropskem tržišču. To seveda velja ali bi moralo veljati tudi za infrastrukturne projekte, od katerih pričakujemo, da bodo konkurenčni v evropskem prostoru. Kasnejša vključitev Slovenije v Schengensko območje in vstop v Evrocono sta te spremembe samo še poudarila in nadgradila.

Na področju prometa je ta spremenjena gospodarsko-politična situacija vodila do velikih sprememb. Blagovni promet med Slovenijo in ostalimi članicami EU se je izredno povečal. Tako na avtocesti Ljubljana – Maribor imamo cca. 80% tovornjakov s tujimi – EU registrskimi tablicami. Ta povečan promet se je pretežno usmerjal v prometne koridorje, ki so bili dominantni že pred 1. Svetovno vojno. V primeru Slovenije je postal izrecno dominanten prometni koridor Južne železnice. Edina izjema, ki jo poznam, je preusmeritev madžarskih tovorov iz Reke, ki je bila tradicionalno madžarsko pristanišče, na Koper. To je očitno rezultat dejstva, da sta tako Slovenija kot Madžarska del Schengenskega področja Hrvaška pa ne.

Pojavili so se problemi s preobremenjenostjo, recimo jim, klasičnih prometnih koridorjev, saj mnogi od njih niso dočakali kakšnih bistvenejših posodobitev od konca 2, svetovne vojne pa do vstopa dotične države v EU. Pri mnogih pa je bilo to obdobje še nekoliko ali bistveno daljše. Lep primer tega je ravno prometni koridor Južne železnice v Sloveniji. Zato so sosednje gospodarske regije skušale in še skušajo ustvariti vzporedne prometne koridorje, ki naj bi pri njih pospešili gospodarsko rast in razvoj. Tako sta npr. Avstrija in Italija zgradili, zadnja dela naj bi bila končana letos, hitro železnico, ki preko Koroške in Kanalske doline povezuje italijanska severno-jadranska pristanišča od Trbiža do Mester z Grazom, kjer se proga cepi proti Dunaju in Budimpešti. Tej novo zgrajeni, moderni železniški povezavi lahko s stališča Slovenije mirno rečemo obvozni koridor. V ilustracijo naj navedem samo dva tehnična podatka tega obvoznega koridorja: najmanjši horizontalni krivinski radij R_min = 3600 m in največja hitrost naj ne bi bila manjša od V_max = 200 km/h.

Posodobitve prometnega koridorja Južne železnice, ki jih Slovenija načrtuje naj bi slovenskemu gospodarstvu in logistiki zagotovile konkurenčnost na skupnem evropskem tržišču. To pa pomeni, da bi morale imeti z obvoznim koridorjem primerljive tehnične značilnosti. Če pa bi želeli ohraniti geostrateške prednosti, ki nam jih je dala Južna železnica, pa bi morali te tehniške značilnosti še nekoliko nadgraditi.

Ocena predlaganega projekta 2. tira

Pri oceni vladnega predloga 2. Tira si moramo v smislu dobre inženirske prakse zastaviti tri vprašanja. Ta so: kaj želim z investicijo doseči, ali bom z izbrano investicijo dosegel osnovni namen in šele na koncu ali je finančni načet investicije realen in korekten. V primeru 2. Tira so odgovori na ta tri vprašanja naslednji.

Z investicijo želimo Luki Koper in z njo celotnemu slovenskemu gospodarstvu zagotovit moderno in v skupnem evropskem gospodarskem prostoru konkurenčno povezavo luke z namembnimi in izvornimi destinacijami blaga, ki se v njej pretovarja. Potrebujemo torej moderno Južno železnico, ki bo vsaj konkurenčna, če ne boljša od obvoznega koridorja, ki sta ga zgradili Avstrija in Italija. To je nacionalni interes in zasluži vso prioriteto, ker bomo le na ta način ohranili geostrateške prednosti in na njih sloneče gospodarske koristi in spodbude, ki nam jih je pred 160 leti zagotovila takratna Južna železnica.

Na drugo vprašanje ali bi eventualna realizacija projekta 2. tir uresničila v zgornjem odstavku definirani cilj in ali bi mogoče predstavljala vsaj korak k uresničitvi tega cilja, je edino pošten odgovor v obeh primerih, ne nebi. Celo še več, od tega cilja bi nas oddaljila. To nas ne sme niti presenetiti, saj je bil projekt 2. tira zasnovan in izbran v popolnoma drugačnem gospodarskem sistemu in politični situaciji. Sam  2. tir je bistveno prestrm. Njegov naklon v tunelih je 17 %_o, medtem ko naklon v evropski železniški mreži v predoru naj ne bi presegel 12,5 %_o. V Divači pripelje 2. tir na staro Južno železnico, katere trasa se ni bistveno spremenila od izgradnje v sredini 19. stoletja. Takrat pa je bil R_min = 380 m. Zaradi konfiguracije in geologije terena ob železniški progi Divača – Ljubljana je jasno, da bi bila modernizacija te proge na tehnične parametre obvoznega koridorja nesprejemljivo draga. Zato lahko utemeljeno pričakujemo, da obvoznemu koridorju konkurenčna povezava Koper – Ljubljana ne bo šla skozi Divačo. Že samo vsota dolžin vseh predvidenih predorov na sedaj predlaganem 2. tiru odpira možnosti variantnih tras z neprimerno ugodnejšimi tehničnimi parametri. Jasno je torej, da z investicijo v vladni projekt 2. tira ne bomo dosegli osnovnega namena investicije niti naredili koraka k temu cilju. Zato je izgradnja sedaj načrtovanega 2. tira nesmiselna.

S tem je dan tudi vsaj del odgovora na tretje vprašanje. Milijardna investicija v nesmiseln projekt je seveda neupravičena, zapravljanje javnega denarja in škodljiva. S tem denarjem, bi npr. lahko financirali primorski del Nagodetovega projekta, dvotirne povezave Koper – Vipavska dolina. S tem bi naredili vsaj prvi korak k hitri, moderni železniški povezavi Kopra in Ljubljane. Vsi tehnični parametri te povezave bi bili enaki ali boljši od onih pri obvoznem koridorju.

Zaključek

Naj zaključim z mislijo, da Slovenija potrebuje moderno in v evropskem gospodarskem prostoru konkurenčno novo Južno železnico. Ta bi morala v sedanjem trenutku biti osnovni infrastrukturni projekt Vlade, saj z njeno realizacijo že zelo zamujamo. Predvideni 2. tir ni korak k temu cilju. Zakon, ki zagotavlja financiranje nesmiselnega in za slovensko gospodarstvo škodljivega projekta, je seveda slab zakon. Referendumska zavrnitev zakona pa je očitno edina možnost, da se izognemo milijardni investiciji v nesmiseln projekt. Dala pa bi nam tudi možnost, da o osnovnem cilju in variantah za njegovo doseganje v sedanji stvarnosti ponovno razmislimo in izberemo ustrezne rešitve.

Ob odhodu Helmuta Kohla bi bilo verjetno hecno govoriti o prelivanju solz. Še bolj kot pri drugih, ki jim je bilo naklonjeno (pre)dolgo življenje onkraj znamenite psalmistove zamejitve smiselnega človekovega zemeljskega bivanja, se je pri njem videlo, da se je poslovil nekako prepozno. V času, odkar je bil politično upokojen, je spomin na njegove dosežke že precej zbledel, pa tudi njegovi politični dediči so se ga zaradi nekaterih spornih ravnanj, ki so malo po njegovem sestopu z oblasti skoraj potopila njegovo stranko, prejkone sramovali. Tako eden največjih evropskih državnikov 20. stoletja nikoli ni prilezel do vloge, za katero imajo Američani posrečen izraz elder statesman, čeprav je v pokoju preživel dve desetletji in čeprav si je takšno vlogo prislužil, denimo, celo ravzpiti Richard Nixon.

Težko se je spomniti 

Celo meni, ki sem nekoč, v času “svoje” revolucije od leta 1989 naprej, Kohla kot mulc in najstnik nedvomno doživljal kot “voditelja svobodnega sveta”, se je po dolgih letih občasnih poročil in slik o osramočenem in nemočnem starčku težko spomniti kanclerja nemške združitve. K temu ni prispevala samo njegova osebna kalvarija, marveč tudi relativno hitri zaton podobe Evrope in sveta iz obdobja njegovih zvezdnih trenutkov. Optimistična vizija stare celine kot motorja globalizacije  demokracije, ki sta jo vsak na svoj način predstavljala s politično precej drugače kot teološko delujočim Janezom Pavlom II., se je relativno hitro umaknila ponavljanju zgrešenih avtokratskih eksperimentov s priokusom nedeljskega nacionalizma, ki imajo za svojega guruja oficirčka iz Kremlja, kakršen bi v času okrog leta 1990 lahko služil le za slabo strašilo, na eni strani, na drugi strani pa občutkom krivde zaradi eklatantnega neuspeha razvitega sveta pri zagotavljanju enakomernega svetovnega razvoja, kar naj bi morda odpravilo izogibanje lastni evropski istovetnosti. V globočinah med tema skrajnostma je začasno skrita Kohlova zapuščina, zaradi česar se zdi kot nekaj, kar se nas v bistvu ne tiče. Razliko med “takrat” in “sedaj” še podčrtava izraziti voditeljski vakuum v Evropi našega časa. Če lahko pri Angeli Merkel morda še zaznamo ostanke nekakšne vizije, je skoraj povsem brez sogovornikov. Še več, David Cameron in Theresa May sta s svojimi zgrešenimi odločitvami zadnjih dveh let postala kar prototip povsem neodgovornega voditelja. Nič čudnega torej ni, če se mnogi zatekajo pod kremeljski plašč, kjer najdejo vsaj razkošno, čeprav diabolično parodijo voditeljstva.  In papež Frančišek, ki je vsaj toliko političen papež, kot je bil to Janez Pavel II., je sicer sposoben s preprostim pozitivnim sporočilom navdihniti množice. Toda vse bolj se zdi, da je v njegovi predstavi o “enem svetu in enem upanju” več prostora za avtoritarne eksperimente kot  za liberalno demokracijo evropskega tipa, katere apostol je bil Helmut Kohl, saj slednjo preveč povezuje z neljubljenim gospodarskim modelom.

Kohl v svojem času 

V nekem drugem času je prizorišče povsem pripadalo Helmutu Kohlu. Na notranjepolitičnem področju se je izkazal z izjemno trdoživostjo in voljo do moči in oblasti, v čemer mu je Angela Merkel podobna. Pogoltnil je grenak poraz ob prvem naskoku na kanclerski položaj leta 1976 in se s tveganim manevrom, v uspeh katerega so mnogi dvomili, zavihtel na vrh šest let pozneje s konstruktivno nezaupnico. Črno-rumeno barko je potem krmaril dolgih šestnajst let in presegel Konrada Adenauerja. V tem času je večkrat odložil lastno politično smrt, leta 1989 celo s pomočjo madžarskega odprtja meje za vzhodnonemške begunce. Njegova strategija hitre združitve se je spričo začasne zmage optimizma v okviru vzhodnoevropskih revolucij in šibkosti Sovjetske zveze izkazala za pravilno in si z njo si ni zagotovil samo mesta v zgodovinskih učbenikih, marveč tudi prednost pred previdnejšimi domačimi socialdemokrati.

Predvsem je moral, podobno kot stoletje pred njim Bismarck, razbliniti strahove prijateljev in sovražnikov pred premočno Nemčijo. V tem je uspel tudi zaradi že prej intenzivne gradnje zahodnoevropskega sodelovanja in zlasti poglabljanja francosko-nemških odnosov, kjer je dobra sogovornika našel v socialistih Mitterandu in Delorsu. Enako kot Adenauer je Kohl razumel, da je združena Nemčija, ki se ji ne bi bilo potrebno odpovedati Adenauerjevi navezavi na zahod, možna samo v okviru združene Evrope. Tako je Kohl sočasno poglavitni mentor širitve Evropske unije na vzhod.

Vrh poti nemškega katolištva v politiki 

Še eno stvar je potrebno omeniti. Z njim je nekak vrh dosegel vpliv politikov katoliške provenience v nemški družbi. Če je katoličanu Adenauerju uspelo odločilno oblikovati zahodno povojno nemško državo, je katoličan Kohl bistveno prispeval k nemški združitvi. Z ozirom na stanje v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko so bili katoličani v Nemčiji velikokrat še vedno prezirana manjšina, gre za velik preskok. Seveda je potrebno takoj dodati, da je polno politično emancipacijo prinesla že Weimarska republika in da ji je pred Adenauerjem sledila še čudaška kapitulacija oholih pruskih protestantskih aristokratov pred nominalno katoliškim kaplarjem s katastrofalnimi posledicami, med katerimi je bilo tudi dramatično zmanjšanje specifične teže nemškega protestantizma zaradi več desetletij trajajoče komunistične prevlade nad njegovimi jedrnimi območji.

Po Kohlu se je opaznost politikov katoliškega izvora v Nemčiji znova zmanjšala. Južni Nemec Stoiber bi se, če ga ne bi odnesle poplave na vzhodu, sicer skoraj gotovo zavihtel na kanclerski stolček. (In je veliko vprašanje, ali bi se danes še spomnili Angele Merkel.) V zadnjih letih pa je na Nemškem še bolj kot drugod zavel veter nekakšnega grotesknega ultramontanizma nekoliko drugačnega predznaka kot pred stoletjem in pol, ko velik del nemške cerkvene hierarhije in dobršen del “poklicnih katoličanov”, kakor jih v Nemčiji imenujejo nekateri njihovi zavistni soverniki, vidi v Frančiškovem pontifikatu skoraj dopolnitev človeške zgodovine. Tudi ta trend dela iz Helmuta Kohla zgodovinsko pojavo, ki jo je težko približati mlajšim sodobnikom.

Komisija za nadzor javnih financ je včeraj razpravljala o javnofinančni vzdržnosti projekta drugi tir. Državni sekretar Jure Leben in Metod Dragonja iz 2TDK sta zatrdila, da je projekt vzdržen, opozicijski poslanci so opozorili na njegove pomanjkljivosti. Predsednik komisije Andrej Šircelj se je denimo uvodoma vprašal, če se bo dolg podjetja 2TDK, ki ga je vlada ustanovila za vodenje projekta, štel v državni dolg. S pomisleki se je oglasil tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel.

V imenu vlade se je seje udeležil državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Leben, ki je vnovič zagotovil, da je bistveno pri drugem tiru zagotoviti učinkovit model financiranja. Sam je prepričan, da so izbrali prav takega- namreč zaradi javnofinančne omejitve je bil za projekt izbran koncesijski način financiranja, izgradnje in obratovanja infrastrukture, kar pomeni, da predračunsko vrednost projekta predstavljajo vlaganja, ki tvorijo po zaključku projekta vrednost osnovnih sredstev, torej infrastrukture, ki bo zgrajena, je pojasnil. Na vprašanje Andreja Širclja, kako se bo štel dolg 2TDK, je državna sekretarka na finančnem ministrstvu Miranda Groff Ferjančič pojasnila, da je družba 2TDK razvrščena v sektor država, v skladu s tem pa se bo njen dolg štel v dolg države, njeni prihodki in izdatki pa bodo vplivali na proračun države ter tudi na primanjkljaj. Zadolžitev družbe bo v letu, ko bo ta pridobivala kredite, povečala dolg, z odplačevanjem kreditov pa se bo ta zmanjševal, je dodala.

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je na seji obžaloval postopek sprejemanja zakona o drugem tiru. Kot je dejal, je sicer vlada nekatere njihove pripombe upoštevala, a ne ključnih, za katere so na računskem sodišču ocenili, da bi bila primerna javna razprava. Vprašal je tudi, zakaj se mora ta del javnega premoženja upravljati zunaj Slovenskega državnega holdinga. Skrbi jih tudi nedorečenost finančnih virov. Poslance je pozval, naj bodo ob sklepanju mednarodnih pogodb pozorni na to, da bodo tudi tuji subjekti lahko podvrženi njihovemu nadzoru.

Več: Radio Ognjišče

Foto: Novi glas.

Gregor Dolničar, ljubljanski župan, njegov brat Anton Dolničar, generalni vikar ljubljanske nadškofije, Janez Krstnik Prešeren, stolni prošt in drugi graditelji cerkve sv. Nikolaja, vsi člani Academie Operosorum (1693–1725), so na začetku 18. stoletja poskrbeli, da so v zunanje stene stolnice, ki je bila posvečena 8. maja 1707, vzidali nagrobne plošče iz rimske Emone in jih s tem rešili propada. Zelo ganljiv je napis na drugi plošči, na steni v smeri proti Gradu ob Ciril – Metodovem trgu. Na tem kamnu iz podpeškega apnenca, najdenem v okolici Iga, ki ga prepoznamo po ženski in moški glavi v zgornjem delu plošče, je napis: »Fronto, Vabijev sin, je za življenja postavil sebi in živi ženi Sekundi, Maksimovi hčerki, umrli pri starosti sto let … in Bugiji, Sekstovi hčerki …«

Neznani naročnik nagrobnika po imenu Fronto, je želel, da bi se ljudje, ki bi videli napis, večno spominjali njemu dragih oseb. Njegovo hrepenenje se ni uresničilo. Emona je doživela hud udarec že leta 235, ko je v mesto vdrl uzurpator, cesar Maksim Tračan; leta 452 je Emono oplenil Atila; Vzhodnim Gotom, ki so bili tu okoli leta 500, so sledili Langobardi, in ko si ti leta 568 odšli, so prišli Avari in Slovani in okoli 590 je bilo vsega konec. Zadnji prebivalci Emone so se s svojim škofom umaknili v istrsko mesto Novi Grad, tedaj imenovan Aemonia. Že dolga stoletja ni nikogar, ki bi karkoli vedel o ljudeh, katerih imena najdemo na zunanjih stenah stolnice.

Tako kot stare Emonce – zgodovina izbriše slehernega izmed nas. Prej kot si želimo, pride čas, ko za svojim hrbtom slišimo šušljanje, naj se vendar že umaknemo in prepustimo prostor mlajšim. Toda umik iz življenja ni samo prostorski; ne gre le za to, da zapustimo delovno mesto in ostanemo doma, in nismo več ne delavci ne inženirji ne zdravniki ne uradniki, ampak le še upokojenci. Odslej komaj še koga zanima, kaj smo v življenju naredili, kaj smo pomenili za družbo in podjetje. Vse to je naenkrat samo še spomin, a predvsem naš, morda še koda od domačih in kakšnega iskrenega prijatelja. Za vse druge je spomin na naše zasluge in žrtve nepomemben in celo nadležen. Pogosto niti odrasli otroci ne pokažejo zanimanja za delo in doživetja svojih staršev, še manj vnuki.

Upokojitvi, izgubi vplivnih funkcij in položajev, sledi umik v dom ostarelih, kjer pada na dušo onemoglega samo še pomilovanje; nihče več ga ne jemlje čisto zares, za sogovornika, kar samo še stopnjujejo občutek odpisanosti. Če dobro pomislimo, se z leti vse bolj pomikamo proti točki nič, ko vse manj govorimo in trpno prenašamo izključenost iz javnosti in celo iz lastne družine.  Iz širokega prostora delovanja se z leti umikamo na vse manjši prostor. Nazadnje smo umaknjeni v svojo sobo in ob koncu na svojo posteljo.

Ali obstaja odgovor na grozo približevanja točki nič, prehodu v neznano, ko za vedno zapremo oči? Celo Jezus, Božji Sin, se je v vrtu Getsemani tresel od strahu; vstopil je v uro teme,  uničenje ni bilo več daleč, ni vedel, koliko korakov mu še preostaja, kolikrat bo še padel, preden bo ugasnil. Od napetosti ga je hotelo raznesti; bil je obkoljen, stisnjen med brezčutno in krvi željno množico. Stiskanje duše in telesa je bilo tako silovito, da je potil krvavi pot.

Jezus se je v zadnji noči trpljenja zavedal, da zaradi padca v raju, zaradi greha Adama in Eve, ki se je prenesel v našo psihofizično strukturo, vsi pridemo v položaj, ko se moramo soočiti s koncem, zato je želel z nami vnaprej deliti to najstrašnejšo izkušnjo. Prav o tem govori glavna mašna prošnja na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi: »… v čudovitem zakramentu svete evharistije si nam zapustil spomin svojega trpljenja in vstajenja …«

Jezus nam je torej zapustil spomin svojega trpljenja. A ne zato, da bi se pri vsaki sv. maši spominjali, kako je trpel on sam. To niti ne bi imelo pravega smisla. Kajti bistvo evharistije, temeljni smisel prejemanja sv. obhajila, uživanje njegovega telesa in krvi je, da se zedinjamo z njim, trpečim, in da se on zedinja z nami, in to prav takrat, ko trpimo. Kajti prav takrat, ko se opotekamo, lahko nanj po evharistiji preložimo svoj križ; lahko, ker je navzoč; ker je zato tu, da bi se zgodila prestavitev bremena z naših ramen na njegova ramena. On, Božji Sin, edini lahko odjemlje, odvzema naš križ, ki bi nas sicer zlomil. Ko zaužijemo sv. evharistijo, prav takrat on z naših hrbtov in iz naših duš odvzema, kar nas tlači. Po odložitvi naj se mu zahvaljujemo, da je ob nas in v nas. To je razlog, da se sv. daritev imenuje evharistija, kar pomeni zahvala. Zahvaljujemo se mu, nikakor pa naj še naprej ne premlevamo svojih težav. Odpovejmo se vsem praznim komentarjem o tem, kar se nam težkega dogaja. Naš križ po evharistiji postane njegov, ne več naš; naprej ga nosi on in ne več mi. Nam ne ostaja več križ, ampak veselje in zahvaljevanje, da se je razbremenitev zgodila.

Ko sestopamo proti točki nič, eni kot kralji, drugi kot delavci, in se približujemo koncu, smo, če uživamo kruh življenja, zedinjeni z Jezusom. Ne trpimo več uničujoče samote, kajti  Božji Sin nas napolnjuje s svojo močjo in ljubeznijo. Okolica nas pomiluje, ker ne vidi tega skrivnostnega dogajanja, sami pa vemo, da ni razloga za pomilovanje. Telo je sicer omrtvelo in drugim vzbuja sočutje, naša duša pa je že z Gospodom. Stisnjenosti ni več, ampak se duši odpirajo brezdanja prostranstva svobode novega Jeruzalema.

Kristus napolnjuje dušo in jo razširja, da se od strahu ne sesede vase. Že dva tisoč let se ta izkušnja izroča naprej. Moči evharistije, živega Boga v hostiji, ne prenašamo drug na drugega z mislijo, z razlago, s pojmi, ampak z živim izkustvom, z mističnim dotikom Božje ljubezni.

Prej smo rekli, da nam je Jezus v sv. evharistiji zapustil spomin svojega trpljenja. A trpljenje ni samo na koncu, ni samo v sestopanju s prestola, ali samo v prepuščanju delovnega mesta mlajšim, pač pa je s trpljenjem zaznamovan vsak dan našega življenja. Zato ne prejemamo Svetega Rešnjega Telesa samo kot sv. popotnico, za prehod prek črte onstran katere ne vemo, kaj nas čaka, če seveda sploh kaj, pač pa sproti, pri vsaki nedeljski maši, kajti vsak dan je večkrat na preizkušnji naša zvestoba, poštenost, pa tudi naše borno telo, ki rado oboleva, ali se ujame v zanko vsaktere slabosti.

Kdor veliko let pobožno in z vero pristopa k sv. evharistiji, vse bolj doživlja, kar je rekel Jezus: »Če ne jeste mesa Sina človekovega, nimate življenja v sebi.« Kako se Jezus v evharistiji zedinja z nami, kako on postaja eno z nami v naših težavah, tega ni mogoče opisati, to je skrivnost, ki nas neskončno presega. Toda opis tega, kar se dogaja med nami in Jezusom, ko ga uživamo pod podoba kruha in vina, sploh ni pomemben, saj se ne hranimo z razumevanjem te skrivnosti, ampak naše bitje hrani skrivnostni evharistični kruh.

Podobno je tudi v naši vsakdanji prehrani. Ljudje sicer mislimo, da poznamo vse skrivnosti svojega prehranjevanja, da vemo, kaj se zgodi s kosom kruha in sira, ki ga zaužijemo. Res je, da veliko vemo, kako se v našem telesu odvija sprejemanje hrane, ki ji sledi presnova, toda vseh procesov v naših celicah še zdaleč ne poznamo. Vemo, kaj se s hrano zgodi v želodcu, kaj v dvanajsterniku, kako se hrana pretaka po ožilju, toda očem in mikroskopom skritih procesov v celicah ne poznamo v celoti, marsikaj sicer vidimo, a še ne vemo, kaj pomenijo. Torej, tudi če ne poznamo vseh posameznosti delovanja naših celic, se vseeno znamo prehranjevati. Prehranjevanje deluje, tudi če ga ne znamo opisati.

Podobno je v evharistiji. Mi verujemo, da se s prejemanjem Božjega Kruha zedinjamo s Kristusom, in da se to zedinjenje s tem, ko prejmemo obhajilo z vero, tudi uresničuje, ne da bi to skrivnost lahko z besedami razložili. Razumljivo: Bog je  Stvarnik, ki skrbi, da obstane naše telo, ki ga hranimo z navadnim kruhom, in da obstane naše notranje življenje, ki ga hranimo s Svetim Rešnjim Telesom. Bog sam je garant življenja, telesnega in duhovnega, pa naj o tem, kaj vemo ali ne, znamo kaj povedati ali ne. Saj življenje – ne telesno ne duhovno – ni iz nas.

Jezus nam je v sv. evharistiji zapustil tudi spomin svojega vstajenja. Tu spet ni toliko pomemben spomin na tisti dan, ko je Jezus vstal iz groba, pač pa je pomembno, da se mi v sv. evharistiji zedinjamo z Vstalim Jezusom; da moč, ki je njega obudila v življenje, deluje tudi v nas. Jezus je hotel biti zelo jasen: »Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.«

Praznik SRT nam želi približati veličino in pomen našega zedinjenja z trpečim in vstalim Jezusom, zato v resnici ne sestopamo k točki nič, tako vidijo naše oči, pač pa po uživanju sv. evharistije prehajamo v življenje, ki je v Bogu.

In kar težko povemo s svojimi okorelimi besedami, naj nam še enkrat približajo verzi Pesmi slednice:

Ti, pastir, nas s kruhom hrani,

ti nam, Jezus, stoj on strani,

ti nas pasi, ti nas brani,

ti nam daj med nebeščani

mesto v večnih radostih.

Ti, zaklad moči, modrosti,

tu že vir nam vse sladkosti,

sprejmi nas med svoje gosti

tudi v rajski tam blagosti

v družbi svojih blaženih.

Drage Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani,

Do četrtka 22. junija so pred nami zadnji dnevi zbiranja podpisov za referendum, proti zakonu s katerim nam hoče vlada Mira Cerarja:

1. Ukrasti najmanj 1,5 milijarde evrov in to tako, da bo prek obvodnega podjetja 2TDK v obdobju 45 let delila bajne prihodke od cestnih taks in luških pristojbin med peščico privilegiranih menedžerjev in na njih priklopljenih izbrancev – politikov, sodnikov in tožilcev njihovih uradnikov ter njihovih medijskih zaščitnikov in njihovih materialno odvisnih somišljenikov in svojcev. Skratka gre za novo kasto privilegirancev, ki se prisesava na denar davkoplačevalcev.

2. Vladni tir poteka po trasi, ki je bila izsiljena od Italijanov, umeščena je nerazumno in je takšna, da bi služila priklopu Tržaške luke na slovenske železnice, ni pa umeščena v interesu luke Koper ter slovenskega Krasa, Obale in vse Slovenije. Po vladni varianti bo izgradnja dvojnega tira trajala 2 x 7 to je 14 let in je najdražja možna. Nedopustno draga in dolgotrajna izgradnja pa je sredstvo za desetletja izčrpavanja davkoplačevalcev.

3. Zahtevamo, da se nova proga Divača Koper zgradi čim prej, to je v 4 letih, sicer nas bodo Avstrijci z navezavo na Trst prehiteli. Zahtevamo tudi, da se dvojni tir gradi prek mednarodnega javnega razpisa in se izbere najboljšega in najhitrejšega ponudnika z ustreznimi garancijami, izbira trase pa se izvede ponovno – pošteno in po enakih kriterijih za vse. Primer Magne demantira izgovore, da nova umestitev v prostor ni možna, ker bi terjala preveč časa.

4. Evropski denar porabimo za številne druge projekte, progo Divača Koper pa zgradimo z domačim kapitalom in domačim znanjem. Kapitala je dovolj v Sloveniji. Ne dovolimo, da Cerar in njegovi razprodajo državo in njene strateške prednosti Madžarom in drugim zalednim državam.

Državljanke in državljani.

Naredimo v tem tednu skupaj še en korak do referenduma, ki bo ustavil pohlep in izčrpavanje slovenskega gospodarstva in njenih državljanov. Povabimo prijatelje, znance in naše sorodnike, da se tudi oni odločijo in oddajo podpisano zahtevo za referendum. Tako bomo lahko zbrali preko 50.000 podpisov, ter skupaj dokazali, da smo v tej zahtevi močni in neomajni.

Ne dovolimo, da vlada Mira Cerarja s predragimi projekti  zmanjšuje pokojnine, zdravstveno in socialno varnost ter onemogoča razvoj in celo zanemarja zunanjo in notranjo varnost državljanov.

Obstojajo mnogo boljše rešitve za pospešeno izgradnjo dvotirne proge Koper – Divača, vse so bistveno cenejše in okoljsko manj agresivne od vladinega super dragega projekta.

Zahtevamo, da strokovnjaki, ki so že porabili 50 milijonov evrov, delajo za javno dobro, ne po naročilu politikov in v njihovo zasebno korist.

Zaradi tega podpišimo podporo za referendum in preprečimo, da nam še letos ukradejo z našimi davki težko prigaran in vplačan denar. Povejmo jim, da so nam pokradli dovolj, da je 2 tir kaplja čez rob in da se iz nas davkoplačevalcev nobena vlada ne bo več smela delati norca.

Dokažimo skratka, da lahko zberemo 50.000 podpisov, ker hočemo državo za Slovenijo in njene prebivalce, ne Slovenijo za privilegirance.

Dovolj je bilo izkoriščanja človeka po človeku in dovolj nam je mask demokracije, ki bodo s tem projektom in ljudskim plebiscitom proti njemu, dokončno padle. Oddajmo torej svoj podpis za Slovenijo in njeno prihodnost !

Janez Mihovec – Ermanovec

Zapeljemo se v zalednje Poljanske Sore. V Sovodnjah pustimo vozilo in se potepemo po širjavah Škofjeloškega hribovja. Mimo samotnih kmetij do planinske koče na Ermanovcu. Posedimo v visokih travah in se imamo lepo.

Drugi krog francoskih parlamentarnih volitev ni prinesel bistvenih presenečenj. Koalicija gibanja Republika, naprej! novega predsednika Emmanuela Macrona in Bayroujevega Demokratičnega gibanja je prejela slabo polovico oddanih glasov v drugem krogu in premočno zmagala. A če so ankete v zadnjem tednu kazale celo na tričetrtinsko ali štiripetinsko večino, blizu tisti, ki jo je desna sredina osvojila leta 1993, se kaj takega vendarle ni zgodilo. Podobno kot pred desetimi leti, ko je “grozil” popoln Sarkozyjev triumf, so volivci v drugo stopili na plin ali preprosto ostali doma. Tako bo Macronova “predsedniška večina” v skupščini po dosedanjih ocenah grela zelo spodobnih, a ne plebiscitarnih 364 od 577 sedežev. Kot daleč najmočnejša opozicija se je profilirala desna sredina na čelu z republikanci, katere rezultat se giblje okrog 130 sedežev. Kar je približno sto manj kot doslej, a veliko več od izkupička doslej vladajočih socialistov. Ti so lahko kljub zgolj šestim odstotkom glasov v drugem krogu še zadovoljni s približno 45 sedeži, saj je omenjeno več od napovedi pred tednom dni. Levi rob se je s približno petindvajsetimi sedeži odrezal bistveno bolje od desnega, ki mu bo pripadlo sedem ali osem poslancev. Kljub temu se je Marine Le Pen po precejšnjem razočaranju v prvem krogu izognila popolnemu potopu. V zadnjem tednu se je zdelo mogoče celo, da bi Nacionalna fronta zasedla en sam sedež. Sedanji izkupiček je veliko manjši od najugodnejših napovedi pred nekaj meseci (ko naj bi Nacionalna fronta zasedla do 64 mandatov), vendar je najboljši izplen stranke v pogojih dvokrožnega večinskega sistema.

Macronov mandat je trden, ni pa zelo prepričljiv. Drugega kroga se je udeležilo samo dobrih 43 odstotkov volilnih upravičencev, kar je prispevalo k boljšemu izplenu opozicije od pričakovanega. V prvem krogu je za njegovo navezo glasovalo okoli 32 odstotkov volivcev (ali nekako 16 odstotkov volilnih upravičencev). V drugem krogu se je ta delež povzpel na največ 22 odstotkov volilnih upravičencev.

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Pretekli teden je 2TDK objavil v več medijih oglasno sporočilo. Npr. v Delu.  Bilo je objavljeno tudi v Financah, kjer so arhitektu Andreju Čuferju omogočili objavo popravka. Prejeli smo ga tudi sami in ga objavljamo v celoti. 

Gospodarski, ne politični projekt

Pretovor v severno jadranskih pristaniščih hitro narašča, kar je velika priložnost tudi za Luko Koper. Ali bo tovor iz Azije pristal v Trstu, na Reki ali v Kopru, je odvisno od nas in od tega, ali bomo sposobni zgraditi dvotirno progo, ki bo dovolj kakovostna in cenovno dostopna, da jo bo lahko odplačevala luka Koper sama. Že virus ptičje gripe, vojna v Aziji ali na Bližnjem vzhodu, sprememba tečajev valut, lahko zaustavi trende globalizacije in zato morajo biti stroški gradnje vzdržni tudi ob letih suhih krav. Še pomnite tovariši Teš6.

Dvotirna proga je za Luko Koper torej strateški projekt. S povečevanjem prometa nam prinaša dodatne ekološke vplive in dvigovanje sedimentov v plitvem zalivu, hrup ob vsej trasi zastarelih prog in pretirano porabo električnih lokomotiv, ker še vedno uporabljamo zastarelo enosmerno napajanje in lokomotive ne morejo rekuperirati električne energije pri vožnji po klancih dol. Če bi vložili denar namesto v nesmiselno kopanje predorov raje v zamenjavo napajalnih transformatorjev, bi prihranila Slovenska vsako leto več deset milijonov evrov in si tako zmanjšala izgube ali pa bi pocenili prevoze in bi s tem bili še bolj konkurenčni. Za energetsko zelen projekt tudi veliko več nepovratnega denarja.

Druga proga drugega tira je na poti v arhiv železničarskega muzeja

Vlada RS je prisluhnila krajanom Črnega Kala, in zato jim bo zato še vsaj 10-15 let zažigala pobočja, Svetu za civilni nadzor projekta drugi tir, s „strokovnjakom „dr. Damijanom“ ki ne ve niti kaj je TBM metoda, Borisu Popoviću z občinskim svetom Mestne občine Koper, ki mu podarjajo novega direktorja luke Gašper Gašper Mišića, Zvezi društev upokojencev Slovenije, ki jim ne bo potrebno dolgoročno plačevati kreditov in tudi Luki Koper in podprla gradnjo dvotirne proge z vodstvom v odhodu.

Dvotirna proga je najučinkovitejša rešitev, saj vladni polovičarski projekt z enotirno progo po trasi Drugega tira ter širitve obveznih servisnih cevi na polni premer, za ceno vsaj 1.500 milijone in to še brez „kraških presenečenj“ pomeni en tir in še vedno zažiganje pobočji na Črnem Kalu. Kdaj bo stara proga namenjena turizmu in koliko bi stal drugi tir drugega tira pa gospod bodoči minister Leben »še nima na mizi« in jasno povedati javnosti.

Če upoštevamo cene, po katerih so zgradili 2 x 57 km predor St. Gottard je drugi tir s 2 x 20,5 km kar 35% dolžine tako je tudi cena lahko kar 35% švicarskega projekta in bi gradnja drugega in »drugega tira in drugega tira drugega tira« lahko znašala tako pri nas 4.300 milijone evrov in to še brez »Kraših presenečenj« in ne »pod milijardo«. Ni načina, da bi mi brez lastnih podjetji za gradnjo predorov lahko zgradili vse za ¼ cene. Zato noče nobeden povedati končne cene, in predsednik vlade je »gospodar«, ki gredi projekt nasilno brez finančnih izračunov. Kot gradnjo podpira SMC, ki predstavlja interese, ki jih imajo posredniki del tujcem.

Z Madžarsko vzpostavljamo koridor proti vzhodu

Avstrija je v navezi z Italijo že obšla Slovenijo. Madžarska bi se lahko navezala na Hrvaško, vendar je še zmeraj zainteresirana za železniški koridor do Kopra. To je priložnost, ki je Slovenija ne sme izpustiti, če nočemo postati osamljen otok, ki se bo dušil v kolonah tovornjakov. S sodelovanjem Madžarske pri financiranju projekta dobimo strateškega partnerja pri razvoju logističnih tokov in koridorjev na zalednih trgih, sam projekt pa pridobi značaj čezmejnega, mednarodnega projekta. To pomeni več nepovratnih evropskih sredstev.

Resnica je prav nasprotna. Toliko nedorečenosti, toliko se skriva pri raznih barantanjih še nismo videli. Preprosto povedano to pomeni težave, ker se še na tiskovni konferenci niso mogli dogovoriti, kaj bosta povedala zunanja ministra Madžarske in Slovenije. Mi smo videli preko njih zaledne države oni pa preko nas svoj pomol v Kopru. Na dolgi rok pa še ena država s katero ne bomo mogli reševati problemov, kot jih ne znamo in ne zmoremo s Hrvaško.

​Drugi tir ne bo »še ena luknja brez dna«, ker bomo zgradili dvotirno železnico

Projekt je pod nadzorom Finančne uprave RS in KPK, v projektno-finančnem svetu je tudi predstavnik civilnega gibanja. Ker Slovenija s projektom kandidira za evropska nepovratna sredstva in posojilo Evropske investicijske banke, so vse faze in postopki izvedbe pod nadzorom Evropske komisije, EIB in partnerstva Jaspers. Poleg tega se je Vlada RS že odločila v projekt vključiti tudi predstavnike civilne družbe in začela pogovore tudi s predstavniki organizacije Transparency International.

Ker sami ne znamo kontrolirati nas bodo kontrolirali drugi, potem pa samo še prodamo Luko Koper skupaj z železnico in ne bomo imeli nobenih skrbi več, razen plačevanja kreditov za bankrotirani projekt. Dokaz več, s kakšno politiko razprodaje Slovenije se ta trenutek soočamo. Cerar se bo herojsko boril »Do zadnjega diha« in razprodajal slovensko zemljo in razglašal zastarel projekt kot dosežek njegove vlade?

Referendumsko vprašanje: drugi tir ali stranski tir dvotirna železnica?

Referendum je izbira med usmeritvijo v pospešen razvoj države za domačo ekonomijo, ki se po logiki »to lahko naredimo sami« okrepi domača gradbena stroka in s minimalnimi posegi v naravo ohranimo Kraški rob. Drugi tir z enotirno progo in mnogo kasneje morda kdaj dvotirno progo pa je gradnja 32 portalov bolje rečeno kamnolomov na Kraškem robu in nerazumno zadolževanje za tak poseg.

Zbrani podpisi za referendum pomenijo, da se projekt drugega tira ustavi za vedno ter pomeni, da se zamenja tudi minister in če to ne bo zadoščalo tudi vlada. Nepovratni denar 100 milijonov iz EU s katerim nas straši g. Leben je pri ceni 4.300 milijone samo drobiž, ki ga ne dobimo in ni strošek priprave finančne dokumentacije. Mnogo večji prihranek je razumno projektiranje.

Če gradimo 41 km predorov po mednarodno primerljivih cenah kar bi znašalo 4.300 +180 milijonov za dodatne lokomotive potem je vložek Slovenije in Madžarske po 200 milijonov skupaj 400 milijonov šele 8% skupne cene ali povedano drugače »drobiž«.

Pri dvotirni železnici ki bo stala 800 milijonov pa je vložek 400 milijonov že 50% lastnega financiranja in če k temu prištejemo še energetske prihranke bomo zlahka dobili manjkajoči del denarja. Čakajo pa nas še projekti Železnice Ljubljana Sežana, poglobitev ali obvoz skozi Ljubljano in še mnogi drugi ,kjer je dela več kot dovolj za dela željne gradbenike.

In če drugega tira ne bo?

Pridobili bomo vsi: Luka Koper v 3 letih povečano pretočnost z izgradnjo vzporednih tirov v 4 letih po končani izgradnji predora in montaži vlečno zaviralne naprave popolno modern dvosmerno železniško povezavo in pretočnost 45 milijonov do 50 milijonov ton. Slovensko gradbeništvo se bo okrepilo in pridobilo reference za podobne projekte v tujini. In tudi zaledne države, ker bojo dobile dvotirno povezavo v 4 letih in ne šele v 10-15, torej po letu 2034 do 2035.

Drugi tir je mrtev, zmagal je razum, stroka in ko se odpravi še medijska blokad bojo tudi največji cepci videli kako idiotska ideja je bila drugi tir in kako so nas zavajali, ljudje brez osnovnega znanja stroke in razumevanja tehnike.

Začela se bo graditi pospešeno dvotirna proga, gradbena podjetja bodo imela delo takoj.

Andrej Čufer uni.dipl.ing.arh. MBA

V začetku meseca je predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Branko Grims razkril, da je iranski poslovnež približno leto in pol v letih 2009 in 2010 pral denar preko računov, ki jih je za svoja podjetja odprl pri NLB. Celoten znesek vseh transakcij je presegal milijardo ameriških dolarjev. Denar, ki je prihajal iz iranskih bank (v glavnem iz Iranske izvozne banke) je »poslovnež« preko računov odprtih pri NLB nakazal na več kot devet tisoč računov v tujini.

Mednarodni ugled banke?

V normalnem svetu bi se na tako odkritje hitro odzvala banka. Konec koncev sta ugled in zaupanje ključna dejavnika uspešnosti vsake banke. Pojasnili bi, kako je lahko do pranja denarja prišlo, kdo so odgovorni, kako so jih sankcionirali in kaj vse so storili, da se kaj takega ne bi več dogajalo. Če pa je po mnenju vodstva banke takšno poslovanje z Iranom del njihovega normalnega poslovanja, pa bi javnosti lahko pojasnili tudi to. (V tem primeru najverjetneje odgovorni ne bi mogli več potovati v ZDA brez strahu, da jih tam ne aretirajo zaradi pranja denarja in financiranja terorizma).

Banka se do danes ni odzvala. Ker tisti del javnosti, ki meni da je NLB finančna infrastruktura recikliranih komunističnih elit, ne odneha in želi razčistiti okoliščine pranja denarja, poskušajo vplivneži preko svojih medijskih izpostav zadevo zrelativizirati.

Prikrivanje izvora je pranje

Prispevek, za katerega lahko utemeljeno sumimo, da je nastal na osnovi prišepetavanja organizatorjev pranja je prispevek na Siol-u. Argumentacija prispevka gre v smer, da se z afero pretirava in da razkrito pranje denarja ni bilo nezakonito. Na zakonitost posla, avtorji članka in njihovi prišepetovalci namigujejo, ker v času, ko so bile izvrševane transakcije Iranska banka ni bila pod embargom Evropske unije, ker naj v Nemčiji in Italiji kamor je bilo nakazanih le manjši del vseh opranih sredstev niso zasumili, da gre za pranje denarja in ker (ta argument je zmagovalen) po navedbi policije “prejeti podatki (o transakcijah s strani Urada za pranje denarja) niso dosegali ustreznega dokaznega standarda za začetek predkazenskega postopka”.

Povsem možno je, da za slovenske organe pregona in pravosodje omenjene rabote niso kaznivo dejanje. So pa nedvomno pranje denarja. Pranje denarja je vsaka transakcija katere namen je nekomu prikriti izvor denarja. Če »pranja« niso opazili v Nemčiji in Italiji, to še ne pomeni, da je s transakcijami vse v redu, pomeni le, da je bil denar dobro opran. Če izvora denarja ni bilo potrebno skrivati, zakaj potem niso denarja nakazovali kar neposredno iz Irana?

Povsem mogoče je, da v Sloveniji izvajanje transakcij s katerimi se prikriva izvor denarja tujim oblastem (v našem primeru predvsem ameriškim) ni kaznivo dejanje, ampak potem se slovenske institucije ne zlorabljajo le proti slovenskim državljanom (kar vemo že dolgo) ampak tudi v podporo mednarodnemu terorizmu in kriminalu. Če je razkriti posel pri nas zakonit in skladen z bančnimi uzancami, potem lahko sklepamo, da je bilo takih poslov v preteklosti mnogo, in da so bile kakšne tuje stranke slovenskih organizatorjev pranja tudi mnogo bolj sumljivega porekla kot je suverena država v sporu z zahodnim svetom.

Sledite denarju!

»Zagovorniki« iranskega posla so nam postregli še z informacijo, da pri poslu ni bilo provizij, saj je Iranca banka, kot je to v navadi, oprostila plačila provizije pri prilivih. Reduciranje diskusije o provizijah na bančne provizije je žalitev za zdravo pamet.

Protipravna premoženjska korist so provizije, ki jih je dobil vplivni organizator (ali organizatorji) posla na slovenski strani. Ali morda kdo res verjame, da je izjemna ustrežljivost NLB do iranskega »vlagatelja« (banka mu je celo omogočila, da uporablja Pro-klik brez omejitev glede višine zneska pri enkratnem nakazilu) in popolno mirovanje vseh nadzornih organov in medijev v obdobju enega leta in pol (od začetka 2009 do julija 2010) zgolj naključje? Pa saj Iranci niso neumni, da bi se posla lotevali brez zagotovil vplivnežev, da jim denarja slovenske oblasti ne bodo zamrznile in da nadzorni organi ne bodo razkrili izvora denarja mednarodni javnosti.

Provizije, ki bi morale zanimati kriminaliste in FURS gotovo niso bile nakazane na račune pri NLB. Dobili so jih organizatorji transakcij na slovenski strani. Odkriti jih je mogoče, če se pri vseh, ki so imeli vpliv na to, da se zagotovi izjemna ustrežljivost NLB in mirovanje nadzornih organov, preišče izvor premoženja. Rezultati preiskave bi bili mnogo bolj odmevni in za higieno slovenske družbe koristni kot pa brskanje po Janševih položnicah.

Dokaz da so institucije pri nas ugrabljene s strani zakulisnih struktur je razkorak med zagnanostjo pri nabiranju indicev za obtožbo Janše ali Kanglerja ter pasivnostjo nadzornih institucij in organov pregona v konkretnem primeru pranja denarja. Še huje pa je, ker večinski del novinarske srenje tej ugrabitvi asistira.